Sredi avgusta 2019 je gospa Reneja Klanšek, krajanka Stare Sušice v Košanski dolini, povabila Borisa Čoka in podpisanega, da skupaj poskušamo doreči o tamkajšnji cerkvi kaj več, kot je že zapisano in pomnijo domačini. Predsednik vaške skupnosti nam je omogočil ogled notranjosti cerkve.
Po ogledu oltarjev, prepoznavanju njihove naravne moči (energije) in preverjanju usmerjenosti cerkvene stavbe se je tudi tu potrdilo dejstvo, da prenekatera krščanska cerkev na odročnem kraju prekriva krajinsko svetišče v prirodi.
Mesec dni po prvem obisku so se ugotovila še nova dejstva, ki so dodana na koncu prvega zapisa.
29. 8. 2019 at 21:05
Hvala za izjemno analizo naše cerkve in dokaze, da je bilo na tem mestu blagodejno naravno svetišče. Napišem še bolj obsežen odgovor.
7. 9. 2019 at 18:38
In kaj pravijo Starosušičani na zapis in razkrita dejstva o njihovi cerkvi?
MF
11. 9. 2019 at 9:39
Kar nekaj kakor vse tu. Zelo zadržani. Naj se g. Fajdiga in g. Šturm raje držita plota, če stopata po spolzkih tleh.
Jasnovidka.
18. 10. 2019 at 12:22
Spoštovana Jasnovidka!
Najprej se opravičujem za pozno odobritev objave! Svoje sporočilo ste poslali že 11. septembra, opazil pa sem ga šele včeraj, okrog polnoči, in ga takoj odobril.
(Znani TV-urednik je pred leti napisal o napovedanem novem programu RTVSLO 3 sledeče: “Bolje TV Kišta kot TV Ništa.”)
Menim, da je boljše, da obstaja Megalitska Slovenija in je obravnavana kot šema, kot pa da vlada megalitska tèma.
> Kar nekaj kakor vse tu. Zelo zadržani.
Tako ocenjujete tudi zapis predavanja gospoda Cyrila A. Hromnika o našem prazgodovinskem izvoru?
Zadržanost ne bo nič doprinesla, kvečjemu ohranja staro stanje.
Jasnovidna pomoč bi prišla zelo prav, gospa Jasnovidka (majoneza@durs.si).
Vabljeni k sodelovanju!
15. 10. 2019 at 14:40
Oba spodaj podpisana, sva avtohtona starosušičana, sva pozorno prebrala gorenje navedbo. Mnenja sva, da so domneve o izročilu brez podlage, daj jih ne potrjujejo niti ustni, niti pisni viri. Istočasno dvomiva v teorijo o orjentaciji cerkve, glede na točke dobrodejnega sevanja, česar avtorji niso dokazali s strokovnimi argumenti. smešna nama je trditev o izviru vode pod cerkvijo, ki naj bi pritekala z Gradišča. (To je po fizikalnih zakonitostih težko verjetno!) To sploh ni izvir ampak podtalna voda. Noben avtor zgornjega prispevka se ne predstavlja s svojimi strokovnimi kvalifikacijami (radiostezistka samo z inicialkami), kar nas ne prepriča v verodostojnost napisanega.
Boža Pečko
Franc Dolgan
18. 10. 2019 at 11:35
Spoštovana ga. Pečko in g. Dolgan!
Hvala za mnenje in da ste se podpisali!
(Marsikateri anonimnež črti Megalitsko SI in se mi posmehuje, ker se skriva, se ne podpiše. Prav, si mislim, ampak tako ravnanje je podobno prdenju s stisnjenimi ritnicami …)
Me veseli, da ste prebrali sestavek in vam je dal misliti. K vašim pripombam dodajam, kot sledi:
> Mnenja sva, da so domneve o izročilu brez podlage, daj jih ne potrjujejo niti ustni, niti pisni viri.
Nisem uspel preveriti vseh virov, saj prvotno niti nisem nameraval pisati o svojih in spoznanjih Borisa Čoka.
Menil sem, da je bolje zadevo čim prej objaviti, kot pa delati diplomo iz tovrstnih raziskav. O starosušiški cerkvi je itak nameravala napisati knjižico Reneja Klanšek (ki je menda že na voljo). Zanašal sem se na njene izjave o že ugotovljenih dejstvih, med drugim da je bila našla zapis o prvotni krstilnici na mestu, kjer je zdaj glavni oltar starosušiške cerkve. Predlagam, da se obrnete na gospo Renejo in z njo nadaljujete razpravo o virih.
> Istočasno dvomiva v teorijo o orjentaciji cerkve, glede na točke dobrodejnega sevanja, česar avtorji niso dokazali s strokovnimi argumenti.
Če ne verjamete mojim meritvam, stopite do cerkve in sami izmerite njeno usmerjenost, ki je razvidna že iz zemljevida, dosegljivega v spletišču.
Da so krščanske cerkve z glavnim oltarjem obrnjene proti vzhodu, pač je dokazano dejstvo, zapisano tudi v strokovni literaturi.
Opisal sem zaznave in radiestezijska spoznanja, ki jih znanost ne priznava, ker jih še ne uporablja. Naj čakamo, da se znanost zbudi in do takrat velja njen suhoparni opis starosušiške cerkve, ki ga je navedel gospod Marjan Dolgan v svoji knjigi? Če bomo čakali na znanost, se bomo načakali …
> smešna nama je trditev o izviru vode pod cerkvijo, ki naj bi pritekala z Gradišča. (To je po fizikalnih zakonitostih težko verjetno!)
Prejšnji mesec (sep. 2019) je, na pobudo zagnanih Starosušičanov, prišel ogledat si cerkev pooblaščeni arheolog in prisostvoval odkopu materiala okrog temeljev starosušiške cerkve. Takrat so opazili, bilo je ravno po močnejšem deževju, da izpod cerkvenih temeljev za oltarjem, na zunanji strani, voda močno priteka iz zemlje, zato so se odločili urediti drenažo. Slednja je že dokončana, kolikor mi je znano. Več o tem ve povedati tudi predsednik krajevne skupnosti Stara Sušica …
Da voda priteka z Gradišča na ožje območje cerkve sv. Janeza Krstnika, je vrisano tudi na zemljevidu, ki sem ga bil priobčil v sestavku, na prvi strani; glejte modre prekinjene črte na zemljevidu; ena taka vodi izpod vrha Gradišča (641 m) skoraj naravnost na oranico, kjer stoji cerkev.
In tudi sredi avgusta ’19, Ko sem prvič obiskal starosušiško cerkev, je po kolovozu, ki vodi iz doline mimo cerkve, na oranico, tekla iz zemlje voda (to omogoča vodonepropustna kamnita podlaga). Če mi ne verjamete, vprašajte gospoda Borisa Čoka in gospo Renejo Klanšek.
> To sploh ni izvir ampak podtalna voda.
Ali vi zatrdno veste, da podtalna voda ni v preteklosti izvirala iz zemlje prav tam, kjer zdaj stoji cerkev? Če je bila tam krstilnica, se gotovo ni voda tja prinašala, ampak je bila pri roki naravna, iz izvira.
In zakaj je cerkev posvečena prav Krstniku? Kaj je počel z vodo? Krstil ljudi. Je vodo prinašal s sabo ali uporabljal naravno prisotno? Se je v krstilnico, ki je stala na mestu sedanje cerkve, v starih časih voda prinašala od drugod? Odgovore nudi zdrava pamet.
> Noben avtor zgornjega prispevka se ne predstavlja s svojimi strokovnimi kvalifikacijami (radiostezistka samo z inicialkami) …
Sodite nas po dejanjih, ne po nazivih (kvalifikacijah). Gospa J. R. noče, da bi se njeno polno ime izpisovalo, ker se noče izpostavljati in biti tarča možnega posmeha; jaz spoštujem njeno voljo in se ji iskreno zahvaljujem za pomoč (!). Gospod Boris Čok je napisal knjigo “V siju mesečine: ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice” [Založba ZRC SAZU 2012, Lj.), kakršne ni zmogel napisati noben akademski zgodovinar niti etnolog. Njegovo knjigo je, v okrilju SAZU, uredil dddr. Andrej Pleterski. Slednji je bil očitno ocenil, da si Čokovo gradivo zasluži izdajo, pa Čokov nenaziv gor ali dol. (Enako je Založba ZRC SAZU storila tudi s knjigo Pavla Medveščka-Klančarja, “Iz nevidne strani neba” (2015). Obe knjigi ponujata obilje ljudskega izročila pred pokristjanjevanjem.]
Sicer je k sodelovanju z Megalitsko Slovenijo vabljen vsak, ki zmore dodati kamenček dodatnega vedenja!
Vse dobro!