Prijatelj me je oštel, ker sem za uzaveščen uničen kamniti krog v Rakovem Škocjanu zapisal, da je bilo svetišče. Prosil me je, naj ne pokam takih, ker se ne strinja z razlago, da so bila svetišča mesta, kjer so se opravljali obredi in ker se tako označujejo tudi cerkveni objekti ter njim podobne zgradbe. Seveda sem se strinjal z njim in hitro sva uskladila mnenje, da se je pravo svetišče uporabljalo za vse kaj drugega kot obrede. Ker meniva, da velja zadevo temeljito pojasniti tudi za potrebe Megalitske Slovenije, v nadaljevanju podrobno obravnavam pojem svetišče.

 

Napačna opredelitev in možna prava 

Zavajajoča razlaga pojma svetišče se je zalezla celo v Slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer piše, da je svetíšče stavba, prostor, namenjen za verske obrede. Dotična razlaga je zgrešena in v slednjem mi pritrjuje tudi slovensko ljudsko izročilo, ki razlaga pojem svetišča enako, kot je meni narekovala zdrava pamet. Po ljudskem izročilu je svetišče preprosto svet, ki se sveti (seva oziroma daje svetlobo) na Ivanovo, torej v času kresovanja, ko je dan najdaljši – 24. cvetnika, rožnika oziroma junija. Energijsko stanje narave na kresni dan se lahko preslika na krajinsko svetišče, ki ni nič drugega kot mesto v naravi, kjer krajina stalno žari z nadpovprečno energijo. Zelo tankočuten človek vidi krajinsko svetišče kot bolj svetlo mesto, ta svetlost pa je pri nas, na severni polobli, najbolj izrazita okoli Ivanovega.

Katja Hrobat Virloget je v svoji knjigi Ko baba dvigne krilo; prostor in čas v folklori Krasa (Znanstvena založba FF UL, 2010, Lj.) zapisala: “Predstavo, da zaklad prihaja iz onostranstva, odraža tudi izročilo, da cveti na dan sv. Ivana, ko je prehod med svetovi večji kot druge dni.

P: /…/ In tisto o Svǝjtǝm Jǝvani, so govorili, kǝmǝr je blo kej zakopanga, da je cvjǝlo.

K: Kaj?

P: Svǝjti Jǝvan, 24. junij, dǝ tisti dan, kǝmǝr jǝ bla kǝšna zǝklǝdnina, dǝ tǝkrǝt tisto jǝ cvǝlo /cvetelo/. Ku ana luč, ana svtloba. Uoni so rekli cvǝlo. /…/”

Če se energijsko stanje narave (na severni polobli) na kresni dan preslika na krajinsko svetišče – mesto v naravi, kjer se krajina nadpovprečno sveti skozi vse leto – se lahko reče, da svetišče celo leto omogoča, kar se sicer trdi za naravo v času kresovanja.

 

Svetišče v slovenskem naravoverstvu (staroverstvu)

Naši predniki so živeli tesno povezani z naravo in bili od nje življenjsko odvisni, zato so jo bolje zaznavali kot sodobni človek in jo tudi spoštovali, cenili. (K sreči se tudi sodobno človeštvo vse bolj zaveda svoje usodne odvisnosti od narave.)

Za naravoverne ljudi je svetišče vsako mesto v naravi, kjer se čuti, zaznava nadpovprečna naravna energija. (Seveda je rimskokatoliška cerkev marsikatero tako mesto v naravi zajedavsko pozidala, ker je pokristjanjevala naravoverce tudi tako, da jih je vabila v cerkve, postavljene na mestih, kjer so bila prej naravoverska sveta mesta.) Za opredelitev svetišča v slovenskem naravoverstvu lahko navedem tri kakovostne vire:

  • knjigo Borisa Čoka V siju mesečine; ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice (ZRC SAZU, 2012, Lj.), kjer na 22. strani, v poglavju O izvoru imena Triglavca piše, “… Pr` ta stari veri suo jemeli bol malu svetišč, zatu ku suo molili po starem na skritu u taćeh krajeh, ku je narava jemela suojo muć. Tu suo bli studenci, na vršji kšnega hriba, u spodmuoli, jamah jnu drguot u naravi. …”
  • knjigo Leopolda Severja Tičnice iz naravoverja; zanesljivi kažipoti v slovensko prazgodovino (samozaložba, 2013, Male Lipljenje), kjer pisec na 372. strani povzema svoja spoznanja o naravoverskih tičnicah: “… izpod debelih plasti časa nam je uspelo rešiti pred zanesljivo pozabo malone štirinajst ducatov prazgodovinskih svetišč – tičnic. Na teh posvečenih krajih so naši predniki od prastarih časov do postopnega prehoda v krščanstvo na simbolični ravni prihajali v stik z bogom, pri čemer so jim bile kot posredniki ptice, v poduhovljenem stanju tudi tice imenovane.”
  • knjigo Pavla Medveščka Klančarja Iz nevidne strani neba; razkrite skrivnosti staroverstva (ZRC SAZU, 2015, Lj.), kjer so na 571. strani navedeni sveti kraji v širšem Posočju.

 

Svetišče v starodavni modrosti

Ker je naravoverni človek razlikoval naravne energije po njihovem učinkovanju na človeško telo, so nastala tudi različna svetišča. Ker sta v naravi in vesolju osnovni dve prasili, so tudi svetišča v osnovi dveh vrst, posvečena bodisi:

  • prasili neba, torej ognju oziroma Soncu – ki je na vse strani šireča se in navzdoljna energija (jang v Daljnovzhodni modrosti) – zato so taka svetišča posvečena Soncu, ognju oziroma moškemu prapočelu, tudi praviru vsega, kar obstaja; ali
  • prasili Zemlje, torej vodi in rastju – ki je plavajoča in navzgornja energija (jina v Daljnovzhodni modrosti) – zato so taka svetišča posvečena materi Zemlji, ženskemu prapočelu, tudi viru novega življenja (plodnosti, rodnosti, jarovitosti …).

Raziskovanje energijskih mest v krajini in cerkvenih objektih pa je razkrilo, da obstajajo še energijska mesta, kjer se obe zgoraj opisani energiji izmenjujeta v enakih časovnih presledkih – nekaj časa se zaznava navzdolnja energija, nato nekaj časa navzgornja. Tako mesto se samodejno poraja v energijskem tročanu (trikotniku) z mesti obeh prasil in uravnava njuno delovanje. Nekateri ga imenujejo tudi astralna točka (ker utripa kot zvezda na nebu), medtem ko so jo posoški staroverci imenovali vodna točka (v smislu da uravnava delovanje energijskega tročana in ga ohranja v ravnovesju).

Zato bomo taka mesta odslej imenovali ognjena, zemeljska oziroma vodna, torej skladno z njihovo energijo oziroma vlogo v krajini.

 

Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini

Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.

Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu (glej spodnjo fotko).

Kamniti krog DSC_7568 (foto Žnidaršič, 25-3-'15), obr.

Skalnati oval (megalitsko svetišče) v Rakovem Škocjanu je tvorilo 9 skal (7 obodnih skal in 2 na sredini); oval je bil uničen v začetku 1960-ih, ob širitvi ceste in gradnji Hotela R. Š. (foto Pavel Kunaver 195_).

Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami.

 

Svetišče omogoča zaznavanje drugih razsežnosti

Da je res tako, pravi tudi naše ljudsko izročilo, ki navaja, da je na krajih, kjer se krajina sveti, zakopan zaklad, ki ga je moč najti v času kresovanja (ko se sveti vsa krajina). Tu je treba takoj povedati, da gotovo ne gre za snovni zaklad, temveč zelo verjetno za nadčutne zaznave, ki jih omogoča v krajini prisotna energija. Slednje vsekakor velja za kamnite kroge, kjer se zaznavajo nadpovprečne naravne energije, kakor tudi za večino starih cerkva (in tudi drugih pomembnih stavb), ki stojijo na mestu naravnih svetišč.

Radiestezijsko gledano, naravno okolje povprečno seva 10.000-15.000 Bovisov, medtem ko se na območju krajinskih svetišč zaznavajo vrednosti od nekaj sto tisoč do več kot sto milijonov Bovisov. To čutimo tudi ljudje brez nadčutnih sposobnosti, ko prihajamo s takih območij energijsko polnejši, marsikdo tudi s kakšnim nenavadnim telesnim občutkom – čuti se prijetno trzanje mišic v telesu, zvišan krvni tlak, nadtlak v glavi ali celo blaga pijanost (tudi glavobol), vročost stopal ali celih nog, mravljinčavost rok in-ali nog ter drugo. Skratka, v naravnih svetiščih postaneta človeško telo in zavest nadpovprečno občutljiva in zmoreta zaznavati več kot običajno, meddrugim tudi druge razsežnosti, kar lepo ponazarja spodnja risba.

podsvet ali nebesa

Torej so naravoverni predniki obiskovali naravna svetišča in megalitske objekte na njih ob točno določenem dnevu (zato so spremljali nebesna telesa, da so vedeli, kdaj nastopi tak trenutek) in se v njih zadrževali vedoč, da se takrat najlažje dojemajo drugi svetoviKaj točno so naravoverci počeli v svetiščih – se sporazumevali na daljavo, dojemali druge razsežnosti bivanja, jih celo zavestno spreminjali ali kaj tretjega – je potrebno šele ugotoviti, gotovo pa niso zahajali v svetišča zaradi obredov.

Skratka, krajinsko svetišče je energijsko svetel kraj (seva nadpovprečno naravno energijo), ki ostri čute, tudi krepi zdravje ali ga vrača, v določenih obdobjih, dnevih, pa omogoča tudi nadčutne zaznave.

Mitja Fajdiga in Jože Guardjančič