Dne 30.09.2016 sem si, na povabilo gospoda Leopolda Severja, pisca knjige Tičnice iz naravoverja (samozaložba, 2013), in pod njegovim vodstvom ogledal nekaj izbranih tičnic. Pred obiskom sem si za cilj postavil radiestezijsko preveriti energijske značilnosti lokacij, kjer se nahajajo tičnice, in obenem razložiti gostitelju, zakaj na jugozahodu Slovenije teh toponimov skoraj ni ter ali jih mogoče nadomeščajo druga zemljepisna imena.

Leopold Sever me je, kljub bližajoči se svoji osemdesetletnici, presenetil s svojo predanostjo raziskovanju in z odličnim zdravjem. Brez počitka me je od jutra skoraj do teme preganjal po najbolje ohranjenih tičnicah, ki jih je zbral v svoji knjigi.

Zakaj pravzaprav gre pri tičnicah? Po prepričanju Leopolda S., ki ga je podkrepil z več desetletij dolgim raziskovanjem, gre pri tičnicah za svetišča naših naravovernih prednikov. Njihov začetek seže vsaj v zgodnjo železno dobo in nekatere naj bi se uporabljale (prikrito) še globoko v srednji vek. Bile naj bi skrbno izbrana in urejena mesta v naravi, običajno na vzpetinah, kjer naj bi duše pokojnih članov gradiških skupnosti prehajale v onstranstvo. Tja naj bi jih po prepričanju takrat živečih ljudi pospremile ptice, od tod tudi ime tičnica.

Kljub kasnejši prevladi katoliške vere se je spomin na ta sveta (svetla) mesta ohranil v ledinskih imenih vse do danes. Tičnice so eden najbolj očitnih dokazov našega pretežnega staroselstva. To zagotovo velja vsaj za kraje, kjer je ta toponim zelo pogosto prisoten in zakoreninjen tudi v odnosu ljudi do tovrstnih mest. Zelo zanimivo je namreč dejstvo, da so ta mesta še dandanes ostala nepozidana. Pogosto je s tičnicami povezano izročilo o dušah, strašenju, čarovnicah in podobnih pojavov, s katerimi so ljudje poskušali odvračati obiskovalce in morebitne uporabnike takih mest.

Pod skrbnim vodstvom in ob razlagi še vedno klenega Leopolda sem si ogledal šestero tičnic in opravil nekaj osnovnih radiestezijskih preverb. Že pred tem sem si sam ogledal tičnico pri vasi Lože v bližini Vipave.

Ugotovitve lahko strnem v sledeče:

  • Pri vseh ogledanih mestih tičnic gre za prostor vodnega značaja, tako kot pri večini naših naravoverskih svetišč (Babja jama, Triglavca, Krnski krog …). Značilnost takih mest v naravi je, da predstavljajo stik z onstranstvom – energijskoprostorskimi razsežnostmi, ki jih s petimi čuti ne zaznavamo.

  • V trojici bioenergij, ki jo katoliška cerkev pozna kot sveto trojico, se vodna bioenergijska točka predstavlja kot sveti duh. V primerih tičnic gre za sveta mesta v naravi, vendar je njihovo bioenergijsko bistvo skrito nekje globje in ga današnji človek v večini ne zmore več zaznati.

  • Pod navidezno sterilno površino se v skoraj vseh pregledanih lokacijah (petih od šestih) nahaja naravna energija, ki so jo posoški naravoverci imenovali peta moč. Gre za najbolj plemenito vrsto bioenergije, kar jih do sedaj poznamo. Njena značilnost je, da učinkuje na vse ravni telesa in po potrebi zelo globoko v človekovo avro, česar se z sedaj znanimi bioenergijami ne da doseči zlahka.

  • Petomočna bioenergija se sicer pod določenimi pogoji vzpostavi samostojno brez posredovanja človeka, vendar sem prepričan, da je v primeru večine Tičnic bila vzpostavljena z geomantični posegi poznavalcev delovanja naravnih sil.

  • Da so bile lokacije nekaj posebnega in so služile slovesu od tega sveta, je zaznati tudi v prisotnosti ostankov duš na večini od videnih lokacij. Ali gre v tem primeru za postopek prehoda, ki se ni uspešno končal z odhodom duše v svetlobo, ali pa gre za namenoma tu zadržane duše – varuhe prostora – lahko zaenkrat le ugibam.

  • Ob obisku tičnice človek čuti spokojnost, lahko tudi tesnobnost kraja, vendar se mu čez čas prostor odpre in, če zmore čutiti globoko, lahko občuti moč energij, ki se nahajajo na tičnici. Kljub nesporni energijski moči pa naravoverske tičnice niso najbolj primerne za meditacijo in podobne dejavnosti. Spotoma namreč lahko obiskovalec tičnice, sploh če tega ni vešč, nevede odnese domov tudi kako prisesano dušo, ki tam tava že stoletja. V tem gre iskati tudi enega od vzrokov, zakaj so se ljudje takih mest ogibali in jim skozi pravljice in pripovedi dodajali prizvok slabega.

Kot zaključek svojih ugotovitev lahko zapišem, da gospoda Leopolda Severja občutek ne vara. Tičnice so resnično sveta mesta naših naravovernih prednikov in lahko nam razkrijejo še marsikaj poučnega. Res je škoda, da se nekaterih ugotovitev iz knjige Tičnice iz naravoverja ne jemlje dovolj resno. Najbrž tudi zato ne, ker Severjeva knjiga s svojimi spoznanji spodkopava temelje dosedanjega tolmačenja zgodovine naših prednikov. Upajmo, da se bo to spremenilo, saj je že skrajni čas!

Še nekaj mojih ugotovitev z domačega terena – Krasa in Brkinov. Leopold S. ugotavlja, da na jugozahodu Slovenije, kljub številnim gradiščem, ni moč najti tičnic. Sam sem v zadnjem mesecu obiskal kar nekaj lokacij, ki imajo zelo podobne bioenergijske značilnosti kot tičnice, ki sem jih obiskal z gospodom Leopoldom in na nekaterih od njih so jasno opazni podobni posegi v krajini. Nekateri taki kraji so znani tudi v ljudskem izročilu in nanje se navezujejo podobne zgodbe kot na tičnice. Prepričan sem, da so se take lokacije uporabljale enako kot tičnice, zato sem gospoda Severja povabil na obisk v moje domače kraje.

Kot glavni razlog da na Krasu in Brkinih taka mesta niso znana kot tičnice ali izpeljanke iz tega naziva, se mi ponuja misel, da je stopnja staroselstva na Krasu, v Brkinih in zlasti Istri neprimerno manjša od tiste v osrednji Sloveniji. Zgodovinsko je namreč zabeleženo veliko priseljevanja novih ljudi skozi pozni srednji in tudi novi vek. Na jugozahodu Slovenije so se v tem času na novo naselile cele vasi, priseljenci pa so k nam prinesli nova imena in obenem pozabili nazive starih svetih mest in na njihovo svetost. O tem pa več v enem naslednjih sestavkov, kjer bom predstavil nekatera sveta mesta, ki so imele enak namen kot tičnice, vendar se danes imenujejo drugače.

vinotoka-oktobra ’16 napisal Jože Guardjančič