V maju 2015 so nas dolenjevaški domačini opozorili na zanimiv kamen z vklesanimi liki, ki se nahaja v njihovi cerkvi Žalostne matere božje in mu ne vedo točnega pomena.

Uredniki Megalitske Slovenije smo obiskali cerkev v Dolenji vasi, jo radiostezijsko raziskali in dorekli možen pomen posameznih likov oziroma čarov (simbolov) na njej ter njihovo nekdanjo rabo. Zaključili smo, da ima kamnita plošča zaradi svoje oblike in vklesanih čarov ogromno avro, ki s svojim delovanjem izničuje negativna sevanja v premeru 100 m ter ustvarja dobrodejno energijo v cerkvi. Predmetom s takimi lastnostmi pravimo s staro slovensko besedo tež. (Za več glej http://megalitskaslovenija.si/2016/02/14/ozivljamo-stare-slovenske-izraze-tez/ ).

Tedanje ugotovitve so bile lani predstavljene peščici domačinov, javnosti pa v sestavku na FB-spletnici Megalitska Slovenija in v reviji Aura (št. 311/2015), v članku o kamnitih strojih za zdravljenje ljudi. Predstavljene ugotovitve so zmotile župnijskega duhovnika (!). Ker smo se skupaj z domačini zbali za usodo vse prej kot vsakdanjega kamna, smo se zedinili, da je treba kamen obvarovati in umakniti iz cerkve; zdaj se nahaja v hiši enega od domačinov, kjer čaka na boljše čase in si ga je moč po dogovoru tudi ogledati. Odsotnost kamna v cerkvi pa nam je omogočila, da raziščemo, kakšno je energijsko stanje v cerkvi in njeni okolici zdaj, ko v cerkvi manjka en njen energijski del. V vmesnem času smo se z raziskovanjem drugih ostalin naših prednikov in prednamcev ter njihovega znanja pridobili dodatna spoznanja, zato je čas, da dopolnimo lanski zapis o kamniti plošči iz Dolenje vasi.

IMG_1253mm

Kamen se je do nedavnega nahajal v nekdaj romarski cerkvi Žalostne matere božje, ki se po dostopnih virih datira nekje v sredino 15. stoletja, območje Dolenje vasi pa je bilo poseljeno že v prazgodovini; grič, kjer se nahaja cerkvica, je najverjetneje služil kot gradišče in sodi v sklop precej velike gradiške skupnosti na Senožejskem. Morda se je prav na mestu sedanje dolenjevaške cerkve nahajalo tudi svetišče iz bronaste in-ali železne dobe. Območje Dolenje vasi je bilo tudi kasneje v zgodovini pomembno kot prehod iz celine proti morju, pot je tekla ravno med Razdrtim in Dolenjo vasjo ter naprej proti Krasu in Istri. Pomemben dejavnik v kraju je bila voda, saj je v neposredni bližini Dolenji vasi v izobilju izvirske vode; tu so se popotniki oskrbeli z njo in se tako pripravili na prečenje z vodo siromašnega Krasa.

Kamen se je nahajal v cerkvenem južnem zidu ladje, o čemer smo našli zapis Zavoda za spomeniško varstvo iz leta 1963, kjer je zapisano: V ladjinem južnem zidu je med okni kamen, ki je reljefno okrašen z motivom ostrorobe nepravilne zvezde. Torej je bil kamen vzidan v zidno nišo tako, da je njegova prednja stran gledala v notranjost cerkve in ne, kot smo sprva domnevali, da je bil kamen skrit v zidni niši. Kamen je bil ob sanaciji cerkve v začetku 1980-ih odstranjen iz zidu, ko se je ob iskanju starih poslikav odstranil precejšen delež ometa. Od tedaj je bil kamen shranjen v cerkvi in, k sreči, je ostal nepoškodovan do danes.

Kamen si je ogledal tudi poznavalec kraškega kamna Gabrijel Jeram in nedvoumno ugotovil, da je kamen iz sige, torej apnenca, ki ga je voda spirala v podzemlje, kjer se je ponovno naložil in strdil. Najverjetneje gre za kamnino iz domačega okolja in je ni bilo treba prinesti od daleč. Podobne kamnine je na zakraselem območju jugozahodne Slovenije precej.

Radiesteziske meritve smo opravili v dveh delih in sicer smo že v letu 2015 merili kamen, ko je bil še na prvotni lokaciji, nato v dveh raziskovalnih dnevih aprila 2016, ko je bil kamen že odstranjen iz cerkve in shranjen pri domačinih, ter še s pomočjo njegovega nadomestka v cerkvi. Radiestezijske meritve stanja v cerkvi, ko v njej ni bilo dotičnega kamna in ko ga je nadomeščala njegova fotografija, so rodile ugotovitve, ki se lahko strnejo v stavek, ki ga je Franc Šturm zapisal lani, ko je dobil prve fotografije iz cerkve: “Meritve nedvomno in popolnoma zanesljivo kažejo, da je kamen tež vrhunske kakovosti.”

Dolenjevaška kamnita plošča s čari na čelnici je tež za izničevanje sevanj, ki škodujejo telesu in čustvom (odlično izničuje škodljivo sevanje na prvih dveh ravneh človeške avre). Med letošnjimi raziskavami, ki so bile osredotočene predvsem na dolenjevaško cerkev in prvotno lokacijo kamna, pa smo ugotovili, da je kamen služil še vsaj za dvoje:

  • jačal je v cerkvi prisotno naravno energijo (poudarjeno biopolje) kačje črte; meritve so namreč pokazale, da se moč energijskega polja na lokaciji cerkve močno poveča, če je kamen na svojem prvotnem mestu; takrat blagodejno biopolje seva daleč izven zidov cerkve, vse do najbližjih hiš; takšno moč mu je klesar-stvaritelj uspel vtisniti s kombinacijo skrbno premišljenih čarov, vklesanih v kamen, ki je sicer energijsko nevtralen (človeku ne škoduje niti mu ne koristi).
  • dokler je bil kamen vzidan v zidni niši v cerkveni steni, je služil kot zemljevid z navodili za energijsko rabo obrednega prostora (glej tloris cerkve in položaj kamna v zidni niši; njegova čelna ploskev je bila vzporedna z zidno ploskvijo); kamnita plošča namreč tudi usmerja obiskovalca svetišča, kako naj pravilno uporablja tu prisotne naravne energije; ker je bil kamen izklesan v času, ko pismenost še ni bila razširjena, je kamnosek uporabil obče razumljivi jezik likov-čarov, ki ga je naravoverni človek gotovo poznal; na kamnu je namreč upodobljeno celotno biopolje v cerkvi, nekakšna energijsko pomanjšana (fraktalna) podoba cerkve, ki obiskovalca celo poučuje, v kateri smeri naj hodi okrog glavnega oltarja (v smeri urinega kazalca), kadar pride v svetišče zaradi njegove blagodejnosti; ta spoznanja vodijo do zaključka, da je bil kamen namensko narejen točno za to energijsko mesto; kamen namreč, skupaj s cerkvijo, tvori celoto in je nekakšna energijska naprava, ki deluje na obiskovalca zelo dobrodejno, energijsko mu uravnoveša telo in čustvovanje.

dolenja vas tloris

Bogatejši za ključna nova spoznanja se moramo vrniti na začetek. Dolenjevaški kamen se je nahajal v slepem oknu sredi južne stene cerkvene ladje. Kamen še zdaleč ni bil naključno vzidan v slepo okensko odprtino, saj ravno na tem mestu, v smeri sever-jug, poteka skozi cerkev kačja črta (v literaturi znana tudi kot zmajeva linija, angleško ley line). Zato kamen-tež z vklesanimi čari jača že naravno prisotno energijo in omogoča blagodejnost celotne, skrbno premišljene energijske naprave. Podrobna radiestezijskoenergijska meritev biopolja v cerkvi je razkrila prisotnost vseh treh vrst energije, ki so nujne za vzpostavitev energijskega trikotnika:

  • na levem oltarju, ki prikazuje oznanenje, se zaznava ojačan pritok navzdolnje, nebesne oziroma kozmične energije na Zemljo
  • na desnem oltarju, ki je posvečen sv. Boštjanu, se zaznava izmenjavanje Zemljine in nebesne energije (takoimenovana astralna oziroma utripajoča energijska točka)
  • na glavnem oltarju pa je najmočnejša energijska točka, ki seva navzgornjo, Zemljino energijo.

Zanimiva je poslikava oltarjev cerkve, ki nam kar sama ponuja odgovore o tam prisotnem biopolju (glej fotografije oltarjev). Sicer so danes vidne poslikave oltarjev nastale v 19. stoletju (naslikala jih je menda Henrika Langus), ki pa se najverjetneje naslanjajo na starejše slikarjie.

Na levem oltarju je vidna golobica z žarkom svetlobe, ki sije navzdol, kot je smer kozmične energijske točke, na desnem oltarju pa sv. Boštjan s številnimi puščicami v svojem telesu nakazuje, da je tam na prvi eterični ravni slaba točka, saj je za take energisjke točke značilno, da so odlične šele na astralni ravni. Pred sliko sv. Boštjana stoji kipec Jezusa Kristusa, ki kaže na srce nakazuje utripajočo energijo astralnega vogala energijskega trikotnika, ki se nahaja v prezbiteriju cerkve.

IMG_2259m

IMG_2260m

IMG_2261mmEnergijsko mesto pred glavnim oltarjem in točke okrog njega pa so zelo energijsko odvisni od kamna-teža in njegovega položaja v cerkvi. Brez kamna v zidni niši mesto pred glavnim oltarjem seva močno navzgornjo, Zemljino energijo, ki je sicer dobra, a je dovolj močna šele s kamnom na svojem prvotnem mestu. Takrat se okoli oltarja porajajo štirje energijski pasovi sive radiestezjske barve, ki so v energijskem smislu vzporedni svet. V knjigi Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba se najbrž ravno za tem pojavom skriva in uporablja izraz podsvet, ki se nam zdi vsebinsko pravilen, saj gre za nekakšen vzporedni svet. Namreč, če radiestezist meri osebo ali predmet v takem polju in se sam ne nahaja v njem, izmeri ničelno ali zelo nizko vrednost, če pa se skupaj z osebo (ali predmetom) tudi sam nahaja v takem pasu (podsvetu), pa radiestezijsko zaznava običajne vrednosti.

Ko se človek sprehaja okrog glavnega oltar, izmenično prehaja iz sveta svetlobe v energijski podsvet. Večkratno prehajanje skozi obe polji, ki sevata nasprotni energijski naboj, pa samodejno odpravlja energijski nered (čisti entropijo) v telesu in avri ter obnavlja energijsko ravnovesje na vseh ravneh. Posledično se poveča človekova življenjska in predvsem duhovna moč. Zlasti se tako krožno sprehajanje okrog oltarja obrestuje upoštevajoč napotek s kamna in se hodi v smeri urinega kazalca, kar nakazujeta v kamnito ploščo vklesana trikotnika.

Tako sprehajanje skozi svet svetlobe in podsvetom, ki obstajata v pasaži za glavnim oltarjem, v telesu lahko vzbudi samozdravljenje, izničuje posledice škodljivega čustvovanja in dvigne umsko-duhovne zmožnosti posameznika. Na kratko, človeka se ob sprehajanju okrog glavnega oltarja v nekaj trenutkih energijsko prerodi.

Gotovo je na takih energijskih mestih možno do neke mere vplivati tudi na prihodnost. Zato so na takih mestih obiskovalci pogosto puščali sporočila z željami v upanju na njihovo uresničitev. Ta navada je še dandanes živa v nekaterih cerkvah, predvsem romarskih. O tem, da so obiskovalci dolenjevaške cerkve vedeli za učinkovanje zadevne starodavne energijske naprave in se ga posluževali, pričajo številni podpisi (nekateri zelo stari) na stenah prehoda za osrednjim oltarjem. Morda sta zanimivi tudi globoki vodoravni luknji na zadnji strani glavnega oltarja. Najverjetneje gre za nekakšen odvod energijskega nereda (entropije), ki ga iz prehoda odvaja proti središču geomantične točke na prednji strani oltarja.

Kjer se v cerkvi (ali naravi) nahaja taka energijska sestavljanka, se zlahka in povsem razumsko lahko pojasnijo tudi čudežne ozdravitve in takoimenovani paranormalni pojavi, o katerih je mogoče občasno brati.

Seveda je zgoraj opisano energijsko uravnotežanje tistega, ki obhaja glavni oltar, le začasno in odvisno od siceršnjega posameznikovega zdravstvenega stanja. Človeku s številnimi zdravstvenimi težavami (na več ravneh) tak obred začasno lahko zelo koristi, vendar mora za trajno odrešitev poiskati in odpraviti osnovne vzroke svojih težav. Kdor je na splošno zdrav in nima večjih čustveno-duševnih težav, pa mu tovrstna energijska kopel lahko dodatno energijsko uravnovesi avro, ki potem še nekaj dni žari nadpovrečno.

Sicer niso močna energijska polja v cerkvah nič novega; cerkva s podobnimi polji energijskega podsveta je gotovo še mnogo, a posebnost dolenjevaške cerkve je (bil) njen kamen, ki je služil kot vodnik, zemljevid in hkrati navodilo za uporabo naravoverskega svetišča. Takega navodila nismo do zdaj našli še v nobeni cerkvi. Resnici na ljubo je treba priznati, da smo opisano ugotovili v dolenjevaški cerkvi prav zaradi kamna. Razvozlali smo njegov pomen, ga preverili v praksi in ugotovili, da vpliva neverjetno dobrodejno na celotno človeško telo. Zdaj vemo, na kakšen način lahko uporabljamo tudi ostala svetišča, ki imajo podobno bioenergijsko zasnovo kot dolenjevaška cerkev.

Te ugotovitve porajajo kup novih neznank in vprašanj, na katera danes še ne znamo zadovoljivo odgovoriti. Najprej se porodi dovmeva, da so naši naravoverni predniki skrili svoje energijsko svetišče kar v cerkev, po drugi strani pa ni povsem jasno, ali oziroma v kolikšni meri je (bila) katoliška cerkev seznanjena s pravim namenom – energijskim delovanjem cerkva, predvsem romarskih.

Dolenjevaški primer namreč nakazuje, da gre v takih primerih za prikrito ohranjanje naravoverstva in njegovo stapljanje z vsiljenimi okvirji nove religije. Znano je namreč, da tudi rimokatoliška cerkev pozna zakonitosti bioenergij v trikotniku, ki ga imenuje sveta trojica.

Uredniki Megalitske Slovenije smo zdaj trdno prepričani, da je bil kamen iz dolenjevaške cerkve oblikovan in izklesan povsem namensko za to cerkev. Torej starost kamna sovpada s starostjo same cerkve. Najverjetneje je bil v cerkev vzidan že ob prvotni gradnji ali takoj po njej, ko graditelji niso bili povsem zadovoljni z močjo biopolja v cerkvi. Celoten objekt, s kamnom vred, so postavili naši naravoverni predniki, ki so še zelo dobro poznali fine energije v naravi in jih izkoriščali v obče dobro.

Temu znanju danes večinoma nismo več kos in le stežka odkrivamo ter sestavljamo mozaik njihovih mojstrovin. A smo gotovo precej napredovali od tistega, kar je M. Zadnikar, predstavnik Zavoda za spomeniško varstvo LRS, 1963 zapisal o kamniti plošči, ki jo je označil za kamnoseško igračo.

Uredniki Megalitske Slovenije srčno upamo, da se bo ta “kamnoseška igrača” začela obravnavati, kakor si zasluži, saj je nepogrešljivi del energijske naprave, ki še danes, po več kot 500 letih, deluje in lahko koristi ljudem. Pogoj za njeno brezhibno delovanje pa je seveda kamnita plošča (ali njena replika) na njenem prvotnem mestu.

Energijsko vodnik po dolenjevaški cerkvi bomo opisali kar s pomočjo sporočil, ki jih v obče razumljivem jeziku čarov nudi kamnita plošča.

IMG_1253mm

  1. Dvanajstkraka veternica (na sliki označena s št. 1) predstavlja desni oltar, kjer sicer domuje sv. Boštjan. Gre za točko z utripajočo energijo; ponekod se taka točka imenuje tudi astralna. Na tovrstnih točkah je energija na eterični ravni navidezno škodljiva, kar nam nazorno kaže sicer precej novejša slikarija na oltarju.
  2. Petkraka zvezda (glej vetrnico št. 2) nas usmerja na levi oltar, kjer je poudarjena točka navzdolnje energije, ki prihaja od zgoraj (iz globin neba oziroma vesolja). Na slednje nas opozarja tudi poslikava Henrike Langus golob, ki s svojim pogledom usmerja svetlobni žarek navzdol.
  3. Največja, osemkraka veternica (glej št. 3) nakazuje najmočnejšo geomantično točko zemeljskega značaja (energija prihaja od spodaj navzgor). Tudi tu nam slikarija nakazuje smer energij, na vrhu oltarja je namreč slika, ki prikazuje Jezusovov vstajenje in odhod navzgor.
  4. Manjši trikotnik je puščica in kaže smer prihajanje v hodnik za oltarjem. Za pravilno rabo obrednega prostora naj obiskovalec obhaja oltar v smeri urinega kazalca. Preverili smo tudi obhajanje oltarja v nasprotni smeri (urinega kazalca) in ugotovili, da se v tem primeru človekova avra energijsko napolni prekomerno, kar lahko poraja tudi neprijetno počutje.
  5. Bistvo celotnega energijskega sistema je prostor za oltarjem. Tu obhajalec večkrat prehaja energijski podsvet in svet svetlobe, kar mu čisti avro in ga energijsko uravnoveša na vseh ravneh. Vse opisano pa ni možno brez dovolj močnega biopolja in prisotnosti vseh treh vrst energij Zemljine, nebesne (kozmične) in utripajoče (astralne).
  6. Opazno večji trikotnik (kot je trikotnik št. 4) oziroma puščica pa kaže smer izhoda iz območja prehajanja obeh svetov svetlobe in podsvetom kar nakazuje, da obhajalec pride iz energijskega polja glavnega oltarja bolj uravnotežen (očiščen) in duhovno močnejši.

Vse navedeno je dejansko veliko naravoversko razodetje in človek se lahko samo klanja znanju ter bistroumni življenjskosti stvariteljev kamnite plošče, ki je obenem zemljevid in navodilo za uporabo naravoverskega svetišča.

 

Jože Guardjančič, ob strokovni pomoči Franca Šturma in Mitja Fajdiga