(Dean Plahuta, facebook, 04-5-’23) Zgodovinarji se borijo kot levi, da slučajno Slovenov ne bi bilo pred 6.stoletjem v naših krajih… in da Hieronim ne bi bil naš, čeprav je celo SAZU simpozij o njem naslovil »Hieronymus noster – naš Hieronim«.
(urednik spletnice Megalitska Slovenija) Govor je akademskih zgodovinarjih, prodanih dušah. Ob njihovem početju sem osupel, saj svoje rojake zavajajo zavestno, torej so narodni izdajalci. A resnica postopno prihaja na plan in bo zmagala, saj velja, kakor je izjavil pokojni Leopold Sever (odkritelj naravoverskih tičnic na širšem Slovenskem): “Resnice ni moč skriti, naj na njej sedijo še tako debele riti.”
(Iz zapisa Ivana Laha; za celoten zapis glej prilogo.)
V davnem 4. stoletju je namreč (naš) Hieronim prevedel svete spise (v nadaljevanju “Pismo”) v tedanji slovenski jezik.
Zapisano z latinskimi besedami: »(…) translatoris (…) de Ebreica in Latinam et Slauonicam linguas (…)« s pomenom: »prevedel je svete spise iz hebrejščine v latinski in slovenski jezik.«
Bodi isto povedano še z obstoječim angleškim prevodom: »(…) St. Jerome, translator of the Holy scripture from Hebrew to Latin and Slavonic (…)«.
Hieronim je živel in kot Kraševec že v 4. stoletju govoril ter pisal slovensko – seveda s tedanjim stanjem tega jezika.
Slovensko zapisana beseda je torej vsaj 600 let starejša od Brižinskih spomenikov in več kot 1100 let starejša od Trubarjeve tiskane knjige …
Dodaj odgovor