V srednji šoli sem se učil o ljudskem reku, »Átila, šiba božja,« in da so se naši predniki pri-selili v naše sedanje kraje. Atila je pustošil po naših krajih v prvi polovici 5. stoletja, naši predniki pa so menda sem prišli šele v 6.–7. stoletju. Skladno z zdravo pametjo se poraja vprašanje: kako lahko naše ljudsko izročilo hrani spomin na dogodke iz 5. stoletja?

Navajam tri ločene vire ljudskega izročila o Átilu v naših krajih:

– legendo o kraljici Vidi iz Beneške Slovenije

– pričevanja iz Posočja v knjigi Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba; in

– ljudski spomin s Krasa (pisno ga ohranja staroverec Boris Čok iz Lokve).

Zgornji viri pa niso edini; Átilova vojska je ropala, rušila tudi po Štajerskem (Trojane, takrat Atrans) in Átila se je menda zadrževal v Pomurju (Radgona). Ker gre za zgodovinsko potrjen lik, legende o Átilu vsebujejo vsaj časovno zrno resnice. Če naše izročilo pomni Átilovo voj-sko iz 5. stoletja, obenem priča o takratni prisotnosti naših prednikov na Slovenskem. Kaj to pomeni za akademsko zlajnano teorijo o priseljevanju naših prednikov v 6.–7. stoletju? Naše ljudsko izročilo jo postavlja na laž.

http://megalitskaslovenija.si/wp-content/uploads/2022/12/Slovensko-judsko-izrocilo-o-Atilu-nase-staroselstvo-in-laz-o-priseljenstvu-MF-19-12-22-za-MegaliSVN.pdf