Dan spomina na preminule, 1. listopada (novembra), se je očitno določil vsled dobrega poznavanja nesnovnega vpliva letnih časov na človekovo zmožnost, da zaznava nesnovne vplive iz preteklosti (stik z dušami). Zdaj se namreč začenja prehodno obdobje iz jeseni v naravno zimo (nastopi konec tega meseca) in zdajšnja EM-kakovost ozračja (na severni polobli) nam lajša stik z dušami pokojnih. Plamen sveče pa menda lajša dušam umrlih prehod v onstranstvo.
Prastara grobišča so se praviloma nahajala na zahodu bivališč ali na drugi strani vodotoka (glej, recimo, arheološka najdišča grobov na Gosposvetski cesti v Ljubljani, pod Svinjo gorico v Cerknici, pod Sv. Lucijo pri Mostu na Soči in drugje).
Da so na tičnicah (naravoverskih svetiščih slovesa od pokojnih) res prisotne zaostale duše umrlih, o tem priča slovensko ljudsko izročilo, saj so ljudje vedeli povedati, da na tičnicah rado straši; enako zdaj velja za pokopališča. Koliko je posameznik dovzeten za nesnovne vplive, je odvisno od njegove zaznavne občutljivosti in (ali) trenutnega zdravstvenega stanja. O tem je veliko napisal naš Pavel Matej Rak (knjižna trilogija v letih 2003-2010).
Mimogrede, ko sem poleti 1986 potoval po Jugoslaviji, sem iz Višegrada pozno zvečer prispel v Fočo. Bil sem utrujen, obenem nisem vedel, kje iskati prenočišče niti kje na prostem je ponoči sorazmerno varno (ogledovanje kraja v temi ni smiselno). Ker sem se odločil prespati na planem, v spalki, sem presodil, da je najvarnejši kraj za nočni počitek fočansko pokopališče. Ležišče za spalko sem si izbral med grobovi … Fočanski duhovi umrlih me niso nadlegovali, pustili so me počivati; zjutraj sem se zbudil miren in spočit.

MF, urednik