Gospoda Leopolda Severja sem prvič srečal v prostorih Kongresa slovenstva v Ljubljani, kjer je omenil svojo knjigo Tičnice iz naravoverja – zanesljivi kažipoti v slovensko prazgodovino (2013). Kot upokojen učitelj je človek stare šole in ne uporablja računalnika, zato svojih odkritij ne objavlja elektronsko, temveč na star način – na papirju. Poiskal sem njegovo knjigo v knjižnici in kmalu ugotovil, da tičnice dokazujejo tudi slovensko staroselstvo.
Ko sem dojel, kako tehtna je knjiga, sem telefonsko poklical gospoda Leopolda in ga vprašal, ali ima še kakšen izvod knjige naprodaj (izdal jo je v samozaložbi). Dobil sem knjigo, poleg tega pa mi je še osebno razkazal nekaj tičnic na Dolenjskem in okrog Ljubljane.
In ker je na Slovenskem res mnogo cerkva, ki imajo na zvoniku (p)tico, ledinskih tičnic pa je še dosti več, menim, da tičn’ce dejansko razkrivajo pomembno plat zgodovine naših praprednikov, ki so živeli v tesnem stiku z naravo – torej so bili pred pokristjanjevanjem naravoverci.
Vsebina
Sporočila naravoverskih tičnic 1
Različni nazivi za tičnico in pogostost tičnic po pokrajinah 2
Pomen (p)tice na cerkvenem zvoniku 3
Nekaj cerkva na Cerkniškem, Pivškem, Blokah in v Loški dolini s (p)tico na zvoniku 5
Dodatna spoznanja o staroslovenskem naravoverju 15
Zahvala Leopoldu Severju 15
22. 1. 2026 at 12:56
A morda kdo ve, kje se lahko naroči izvod knjige Tičnice iz naravoverja? V kolikor ni več izvodov, bi bilo dobro, če bi se soavtorji knjige lotili ponovne izdaje, kajti gre resnično za izjemno pomembno delo. Da se avtor ni niti malo zmotil v svojih odkritjih je potrdilo dokaj sveže izkopavanje pokopanih na eni tovrstni tičnici. “Na območju Tičnice na Vrhniki odkrili ostanke večje prazgodovinske naselbine z grobiščem”, je naslov prispevka iz nacionalnega trobila.
Ampak, vendar, toda, kljub temu, da je od izdaje knjige minilo že 12 let, so dognanja Leopolda ne uspela priti v trde in nedostopne glave akademikov. ZRC SAZU in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ponavljata in razširjata krivo vero in neumnosti z etimološko razlago toponima Tičnica na nepravilen način tudi danes. Vedoč, da so plačani z davkoplačevalskim znojem sem prilično užaljen in nejevoljen. A sodbo si pišejo sami, saj z lastno nerazgledanostjo mečejo svojo senco na sončno stran Alp.
Kar se Janezek nauči, to Janezek zna, bi rekli bečki konjušari. Zato previdno, dragi bralec/draga bralka, kaj si pišeš za uho!
22. 1. 2026 at 17:17
Žal je pisec knjige o tičnicah Leopold Sever nesrečno preminil 2019. Njemu v slovo sem objavil sestavek https://megalitskaslovenija.si/2019/09/27/ticniski-pozdrav-leopoldu-v-slovo/.
Za ponatis njegove knjige potemtakem ni kaj dosti možnosti.
Kolikor vem, je nekaj izvodov knjige o tičnicah hranil njegov sin Rok Sever iz Malih Lipljen pri Turjaku na Dolenjskem. Ne vem, ali ima še kakšnega za prodajo. E-vprašam in sporočim.
Mitja Fajdiga, urednik
30. 1. 2026 at 20:18
Spoštovani, do danes nisem prejel nobenega e-odziva, iz česar sklepam, da ni na voljo več noben izvod Severjeve knjige o tičnicah.
MF
2. 2. 2026 at 10:56
hvala za trud. v kolikor pa “prileti” kakšen izvod po ovinkih, se priporočam!
7. 2. 2026 at 12:33
Bralec/bralka! Raziskovalec/raziskovalka!
Ideja za neukrotljivi raziskovalni duh – neodvisno raziskavo, ki lahko enostavno – statistično dokaže prisotnost megalitske kulture tudi pri nas (v kolikor še kdo dvomi v to)…
Namreč knjiga Tičnice je pravzaprav praktični vodič po preteklosti, saj je očigledno, da gre za prazgodovinski arhitekturni princip, da je pri nas toliko ohranjenih toponimov gradišč, ob katerih se nahaja tičnica. Ker pa je moč najti v bližini gradišč in tičnic tudi megalite (raznorazne babe in dedci – ostaline megalitske kulture), bi bilo lepo imeti takšno arheologijo/raziskavo, ki bi resno in sistematično obravnavala odkritja Leopolda in bi jih vsaj poskusila časovno umestiti, ali pa vsaj evidentirati. Nekaj fotografij tovrstnih ostalin je v knjigi od Leopolda, sem pa prepričan, da jih je še precej ostalo neopaženih in skritih v bližini tičnic in gradišč, kjer tiho pričajo o naši zamolčani prazgodovini in si posledično zaslužijo posebno raziskavo.
Na žalost pa je tako, da se pri nas raje ukvarjajo z dvomljivo slovansko mitično krajino in njenimi bogovi, ki pa niso pustili svoje sledi drugje kot v akademskih prispevkih, da komercialnih produktov ne omenjam… Vsi staro in mladoverni iskalci Peruna, Velesa in Mokoši (razen, če se je preimenovala iz Kokoši:) in obrednega slovanskega kota, ki je spremenljivka (beri plus minus 2 stopinji), srečno pri vašem mitskem tavanju in nepreverjanju osnovnih geometrijskih dejstev. Za pomislek in oris: kako bi izgledal kozolec, ki ga tvori “zlati rez”, ali pa Preskarjev stan na Veliki planini, katerega načrt definira “vesica piscis”, ali pa staroverski Trojak-zgovorni “pitagorejski” pričevalec, če bi njegovi koti bili dve stopinji gor ali pa dol, prepuščam domišljiji bralca/bralke. Medtem pa imamo toliko zgovornih tičnic ob prazgodovinskih gradiščih in še starejših megalitih, da je smešno misliti/razlagati/ponavljati, da je peščica slovanskih prišlekov, ki so hkrati “praslovani” poimenovala (že pred svojim prihodom in domnevno naselitvijo!) “kultna” mesta, “mitsko” krajino, “svete” reke, “svete” gore, malodane cel svet, v katerem so se znašli. Škoda in čudno, da štajerski slavček ne poje tudi o tem, kdo je “staroverca” naučil plavati v Tolminki, ne pa v tisti ruski reki…
Za nekoga, ki živi v naravi, je vse na svojem posebnem mestu (razen antropocentrični homo sapiens ima vprašljivo mesto v vsem tem) in religiozne označbe, ki poenostavljajo in omejujejo svet preteklosti in ga zminimalizirajo na sveti-nesveti svet, obredni-neobredni svet, levi-desni svet, so škodljive pri razumevanju preteklosti in sedanjosti. V kolikor obravnamo svet preteklosti npr. skozi oči geometrije in matematike pa ni prostora za približnosti in netočnosti in prirejanje kotnih funkcij, saj je artefaktov, ki pričajo o izredni točnosti in matematični natančnosti več kot dovolj – tako v tujini, kot tudi pri nas. Naši davni predniki so bili seznanjeni z resnično in natančno vrednostjo števil (kvaliteto), za razliko od sodobnega človeka, ki mu enotnost/enost pomeni manj, kot pa milijarde (kvantiteta).
Z željo po odprtem umu in preverjanju vsega slišanega/prebranega in z željo, da znamo šteti (natančno) vsaj do ducata, vas v dobri veri in pravi meri lepo pozdravljam!
Staromerec iz tretjega sveta
p.s. don’t shoot the messenger.