Konec letošnjega prosinca-januarja sva si z Borisom Čokom ogledala zanimivo Brajdnikovo dolino, ki leži približno kilometer in pol jugozahodno od vasi Lokev. Gre za razmeroma plitvo vrtačo, velikosti 40 x 25 m, ki je posebna, ker jo obkroža precej debel suhozid iz kamenja in kjer na vzhodni strani tik nad zidom stoji 3 m visoka naravna skala Uscanka (tudi Brajdnikova baba), ki je, skladno z ljudskim izročilom, omogočala zaznavanje prihajajočega dežja in s tem omogočala določiti najprimernejši čas za kmečka opravila v dolini, pa tudi v širši okolici Lokve in Prelož. Pred približno petdesetimi leti je po opustitvi kmetovanja lastnik v Brajdnikovo dolino zasadil smrekova drevesa, ki jim tamkajšnja klima očitno dobro dene, saj odlično uspevajo.
Sicer niso na Krasu doline, ograjene z zidom iz zloženega kamenja, nič posebnega in nanje naletimo malodane v okolici vsake vasi, zato se le redkokdo vpraša, zakaj pravzaprav so se ograjevale doline. Zloženi kamniti zidovi okoli dolin gotovo ne preprečujejo živalim dostop vanje, v primeru Brajdnikove doline pri Lokvi pa se tudi ne more reči, da je zid iz zloženega kamenja preprečeval odnašanje zemlje in padanje kamenja v dolino, saj pobočja Brajdnikove doline niso tako strma, da bi zahtevala tak poseg.
Ker so doline in vrtače na Krasu pravzaprav edine površine, ki premorejo obdelovalno zemljo, tudi ni verjetno, da bi večji del kamenja, iz katerega je narejen suhozid, izviral iz same doline. Najverjetneje se je kamenje zanj moralo prinesti iz okolice doline.
Oglejmo si dolino in njeno najbližjo okolico radiestezijsko. Celotno področje je energijsko-geomantično zelo zanimivo, saj je naravno prisotna energija na območju doline vsaj 10-krat višja od povprečne v običajnem naravnem okolju. Na jugozahodnem robu doline, tik nad njo, je rahlo dvignjena ploščad, kjer energija iz vesolja močno priteka na Zemljo. Radiestezijsko nihalo kaže tam vrednosti izven skale, ki jo uporabljam. Bioenergija se prek povezovalnega zidu razliva širom po dolini in tako viša njeno skupno energijo. Nekoliko šibkejša energijsko-prejemna točka je tudi na severozahodnem delu, nekoliko pred dolino, a ta dandanes ne napaja doline.
Ob takih izmerah se vsiljuje vprašanje, čemu je bilo takšno energijsko polje namenjeno? Ali so se morda odkrili ostanki starodavnega svetišča? Morda bom koga razočaral, saj bom ponudil drugačen odgovor.
Kaj pa če gre za primer energijskega biodinamičnega kmetovanja, ki so ga naši predniki razvili skozi stoletja izkušenj?
Pojdimo od začetka. Seznam poljščin, ki jih je človek poznal in prideloval v preteklosti na Krasu, je sledeč: zelje, repa in žito, kot so rž, pšenica, ječmen, proso, oves ter ajda. S pomočjo radiestezijske zaznave ugotovljam, kakšna je energijsko najugodnejša vrednost okolja za posamezne poljščine. Vrednosti se gibljejo med 50.000–200.000 bovisi (B), torej poljščinam za dobro rast prijajo višje energijske vrednosti, kot je sicer povprečna v naravi (10.000–12.000 B), obenem pa so zaznane vrednosti v dolini tudi višje od tistih, ki so najugodnejše za zdravega človeka (20.000–30.000 B).
Nato sem raziskal podobne gradnje po Krasu in širše. Zlasti zanimiva so ledinska imena Sajenišče, Zelnik in podobna, ki nakazujejo, da gre za vrtove in območja, kjer so se gojile sadike. Tak prostor je imela v bližini vasi skoraj vsaka vaška skupnost. Nekaj jih obiščem in izmerim na kraju samem, nekaj jih izmerim kar preko zemljevida. Energijske meritve dajo vrednosti, ki so večinoma zelo podobne tistim iz doline v bližini Lokve. Gre za vrednosti, ki so ponavadi nižje od običajno izmerjenih v naravoverskih svetiščih, a vseeno občutno višje kot se zaznavajo na običajnih njivah.
Naj v zgodbo vključim še skalo Uscanko (Brajdnikovo babo), ki je zasedala pomembno mesto v dolini in ljudskem izročilu Lokve. Skala kot menhir povečuje že prisotno močno energijsko polje, obenem pa je služila tudi kot nekakšen naravni barometer. Ljudsko zročilo, ki ga je zbral Boris Čok, namreč pravi, da se je zahodna stran skale pred prihajajočim dežjem navlažila in s tem nakazala domačinom, kdaj je pravi čas za saditev in sejanje poljščin.
Zaključujem, da so bili naši predniki izjemno veleumni in domiselni, saj so s preprostimi posegi v naravo znali okrepiti naravno prisotno energijo na svojih obdelovalnih površinah in tako dati poljščinam karseda dobre pogoje za rast in letino, od katere je bila življenjsko odvisna vsa skupnost. To so počeli tako, da so s svojo občutljivo nadčutno zaznavo znali poiskati geomantične točke, jih s pomočjo zloženih kamnitih suhozidov jačali in razširili njihovo energijsko polje čez celotno obdelovalno površino. Pravzaprav gre za megalitsko znanje, ki se je uporabljalo za izboljšanje vsakodnevnega življenja človeka, ki je bil tesno povezan z naravo in je vanjo globoko verjel (bil je naravoverec).
Morda boš, bralec, razočaran, ker nisem pisal o pomembnih megalitskih svetiščih, a kmečki človek je še pred nedavnim, preden je stopil na njivo, zmolil in se zahvalil za vse, kar ima, torej je tudi preprosta njiva pravzaprav lahko veličastno naravno svetišče. Kako preprosto, kako naravoversko. Smo v 21. stoletju še sposobni česa podobnega.
Pripis: Brajdnikova dolina morda skriva še kakšno presenečenje, ki ga z današnjim znanjem še ne zmoremo razvozlati. Pustimo času čas, gotovo se k Brajdnikovi dolini in njegovi Uscanki še vrnem.
Jože Guardjančič ob pomoči ostalih dveh megalitarjev, Borisa Čoka in našega podmladka (Lea, Tjaša, Alek).
Dodaj odgovor