Raziskovalci iz Megalitske Slovenije smo si zadali nalogo dojeti modrost in delovanje naših prednikov, ki sta dandanes večini nerazumljiva. Zaradi sodobne samovšečnosti se marsikomu zdi, da se za takimi postopki skrivajo obredi, vraže in praznoverje, ki pa ne spadajo več v sodobno, znanstveno in visokotehnološko družbo. Posledice take mislenosti so vidne povsod človek je vedno bolj odtujen sebi in naravi; vedno več je bolezni psihosomatskega izvora, ki jih klasična medicina ne zna zdraviti. A rešitve so pravzaprav preproste in se skrivajo v zakladnici znanja naših prednikov, le poiskati in razumeti jih je potrebno. Tovrstne odgovore za boljši jutri išče Megalitska Slovenija.

Današnja visokotehnološka družba pozna naprave, ki jih poganja električna energija. Naše življenje, ne da bi vedeli, vse bolj in bolj poganja elektrika. Naši predniki elektrike niso poznali, so bili pa velemojstri bioenergije; znali so jo zbirati, plemenititi in uporabljati tudi s pomočjo številnih naprav. Taka naprava je že vsaka stara cerkev, saj zaradi lokacje postavitve, svojo geomantično obliko in nekaterimi postopki, ki se v njej odvijajo, pravzaprav služi pridobivanju, krepitvi in upravljanju z biopoljem. Zagotovo cerkve sprva niso imele le obrednega značaja, kot ga imajo danes, ampak so se  uporabljale tudi za upravljanje z razmerami v prostoru in v končni fazi tudi z upravljanjem vsakega člana skupnosti posebej. Podobnih naprav na biopolje so naši predniki poznali na pretek, pravzaprav je bil z biopoljem tako ali drugače povezan vsak predmet, ki so ga uporabljali in vsako dejanje, ki so ga v življenju storili. Delovanje v skladu in z uporabo naravno prisotnih energij je bil del njihovega vsakdana in hkrati njihova edina vera.

V tokratnem sestavku se bom poglobil v bioenergijsko napravo počivala z njenim delovanjem in  postopkom, s katerim so naši predniki dolga stoletja posredno skrbeli za duševno zdravje posameznika in skupnosti. V večjem delu Slovenije poznamo tovrstne lokacije in naprave kot počivala (poznamo še mrtvo počivalo, počivalnik in podobno). Ponekod se zasledi tudi križev drev in izpeljanke te besedne zveze. V sestavku bom za tako lokacijo uporabljal le izraz počivala. Gre za izbrane in opremljene lokacije, kjer so se stoletja dolgo ustavljali pogrebni sprevodi na svoji poti do pokopališča. Prostori počival niso niti približno naključno izbrani in gre tudi pri tem za zelo dovršen, skozi čas in izkušnje dodelan postopek. Počivala so tako rekoč naprava, ki spodbuja prehajanje duš v onstranstvo. Sčasoma so udeleženci pogrebci sicer pozabili na prvotni pomen počival in so se tam ustavljali bolj zaradi navade, a obred je ponekod ostal živ do danes. Počivala zdaj delno nadomešča mrliška vežica, kjer nekatere navade in uporaba nekaterih rastlin v postopku slovesa od pokojnika še vedno odsevajo staro znanje.

Kot že zapisano gre pri počivalih za lokacijo, kjer so se stoletja dolgo ustavljali pogrebni sprevodi iz tistih vasi, ki svojega pokopališča niso imeli in so zato pokojnika morali nesti (v novejšem času lahko tudi peljati s pogrebnim vozičkom) v drugi kraj. Skoraj bi se mi zapisalo v sosednjo vas, a to bi bila napaka, saj so pokojnika včasih nosili celo nekaj deset kilometrov daleč do mesta pokopa. Naravnost neverjetna se zdijo ohranjena izročila, da so nosili mrtve celo čez gorske prelaze v sosednjo dolino, ki je oddaljena nekaj dni hoda. Na zato predvidenih mestih počivalih so se pogrebni sprevodi ustavljali, da bi se nosači odpočili, po potrebi zamenjali in z molitvijo in ostalim obredjem pospremili pokojnika na zadnji poti. Pa se je pri počivalih počivalo res le zaradi utrujenosti in molitve?

Oglejmo si ves postopek, najprej brez geomantičnega znanja in le opišimo, kar lahko vidijo vsake oči. V večini primerov gre pri počivalih za lokacije, ki so v neposredni bližini ali celo na sami katastrski meji naselja. Že to dejstvo nakazuje, da pogrebni sprevod pri počivalih ni postal samo zaradi utrujenosti, ampak je imel globlji pomen slovesa od domačega okolja in odhod nekam onstran poznanih krajev. Druga stvar, ki je skupna večini obiskanih počival, sta dve zelo skupaj posajeni drevesi (največkrat lipi) ter mednju postavljen križ, ki je označeval prostor počival. Pogosto pa najdemo na počivalih tudi kvadratne kamne, kamor se je krsto v času počitka postavilo. V izročilu zelo pogosto zasledimo pripovedi, da krsta s pokojnikom ni smela biti položena na tla, zato so jo na na počivalih položili na kamne, postavljene v ta namen. Neredko se počivala nahajajo tudi blizu izvira, potoka ali vodnega zbiralnika (kala in-ali lokve). Na žalost je danes zelo težko najti nepoškodovana in vzdrževana počivala. Na spodnji fotografiji so dokaj dobro ohranjena počivala iz Brkinov (hvala prijatelju Primožu Povhu za namig).

Počivala v Brkinih

Počivala v Brkinih

Počivala med Orlekom in Sežano, kjer ni več kamnov za polaganje krste, stare lipe pa so nadomestile novo zasajene.

Orleška počivala

Orleška počivala

Najverjetneje obstajajo tudi počivala, ki so izgledala drugače, a v veliki večini primerov, ki sem jih obiskal se kaže, da je bila postavitev enaka ali vsaj zelo podobna postavitvi na zgornjih fotografijah. V nekaterih primerih sem naletel, da so pokojnikovo krsto položili na že obstoječo naravno skalo. Zelo pogosto je današnja podoba počival ostala brez mogočnih lip, ki so izgubila bitko s časom. V precej primerih materijalnih ostankov počival ni več, ostal je le spomin ljudi in ledinsko ime.

Ledinsko ime pri vasi Povir

Ledinsko ime pri vasi Povir

Čemu in zakaj so v resnici naši predniki še nedolgo nazaj uporabljali počivala? Pri tovrstnem raziskovanju se bom naslonil na znanje geomantije in radiestezije ter skupno delo in zaključke članov Megalitske Slovenije. Izhodiščno znanje je zapisano v sestavku Franca Šturma, Tročani – znanje preteklosti za prihodnost.

Ko pogledam na počivala s tovrstnim znanjem, takoj opazim, da lokacije počival še zdaleč niso bile izbrane naključno in da niso bila namenjena le počivanju. V vseh raziskanih primerih se točno na lokaciji nekdanjih počivala zaznava potek kačje črte, ki prečka pot, po kateri so pogrebci pospremili pokojnika na pokopališče. Kačje črte so očem nevidni vodniki biopolja, ki tečejo po pokrajini in povezujejo ključna geomantična mesta. Preko kačjih črt se lahko na izbrani lokaciji zbira moč več geomantičnih točk; tako zbrana bioenergija se potem poljubno oblikuje in izkorišča. Podoben postopek je danes znan pri elektriki, ki se pripelje od elektrarne preko številnih vozlišč do končnega porabnika, ki nanjo priključi različne elektro naprave. V naravi srečujemo kačje črte, ki so povsem naravnega izvora, v raziskavah pa smo kasneje ugotovili, da je večina kačjih črt nastala z geomantični posegi naših prednikov in so torej umetnega izvora. Kačja črta je za počivala ključnega pomena, saj jim dovaja naravno energijo, jih poganja in skrbi za zanesljivejši prehod duše v onstranstvo. Druga geomantična značilnost počival je njihov vodno-energijski značaj, ki ga v katoliškem pojmovanju svete trojice (narovoverskega tročana) upodablja sveti duh. Počivala omogočajo stik z drugimi prostorskimi razsežnostmi (duhovnimi dimenzijami). Ni zanemarljiva niti ugotovitev, da se na lokacijah vodnega značaja nahaja večina naših naravoverskih svetišč. Moč tovrstnih lokacij še dodatno okrepi pristonost vode in tudi v ljudskem izročilu je voda posrednik pri prehodu v onostranstvo, prav tako kot je voda prisotna ob rojstvu na ta svet. Kot že rečeno počivala so pogosto na meji katastrske občine, torej so naši predniki tudi meje zemljiškega katastra, ki so jih gotovo poznali že pred razdelitvijo zemljišč ob koncu fevdalizma, oblikovali na podlagi geomantije in njenih zakonitosti. To je odlična priložnost za odprtje tega vprašanja in nadaljnje raziskave. A naj se vrnem k počivalom in vprašanju, kako so dejansko delovala.

Osnova vsakih počival je torej kačja črta, vodnik biopolja, ki na lokacijo počival dovaja potrebno moč. Druga stvar na katero naletimo pri počivalih sta drevesi, največkrat lipi, ki sta posajeni v tok kačje črte, oziroma je bila kačja črta kasneje umetno speljana v prostor med drevesi. Drevesi tok biopolja, zavrtita in sicer se biopolje okoli enega drevesa zavrti levo, okoli drugega pa v desno. Na ta način dobimo zemeljsko in ognjeno geomantično točko, torej dve tretjini tročana. Tretja točka tročana (vodna) se vzpostavi na križu, ki označuje prostor počival in se nahaja med drevesi, vendar tak tročan zaradi svoje sploščenosti ne ustvari dovolj moči in vrata v onstranstvo se na ta način ne odpro. V modernem jeziku bi lahko rekli, da so počivala v takem položaju na “stand by”, to je v stanju pripravljenosti. Tako stanje je prikazano na spodnji skici, skupaj z vsemi značilnostmi biopolja, ki nastane v tem položaju.

Počivala v mirovanju

Počivala v mirovanju

Ko pogrebni sprevod s pokojnikom v krsti pride na lokacijo počival, in se krsta postavi na tonamenske  kamne se počivala sama zaženejo in prično delovati tako kot je prikazano na sledeči risbi.

Kaj se pravzaprav zgodi? Krsta s preminulim zaradi postavitve v približno idealni (enakostranični) trikotnik prevzame vodni značaj. Lipi zaradi krste, ki je postavljena v tok biopolja, zamenjata značaj, kar sicer za delovanje počival ni poglavitnega pomena. Bistvena sprememba je, da se tako med elementi vzpostavi tročan, ki je osnovni element geomantije in je pravzaprav sistem odgovoren za življenje, kot ga poznamo na Zemlji. V tovrstnem sistemu se ob dovoljšnji moči biopolja, za katero skrbi poleg naravno prisotnega biopolja še biopolje, ki ga na lokacijo prinaša kačja črta, v njegovi sredini na široko odprejo vrata v ostale prostorske dimenzije, ki jih bom v sestavku imenoval kar onstranstvo. Skozi ta vrata pogrebci s svojimi mislimi in priprošnjami pospremijo pokojnikovo dušo proti svetlobi, kjer naj bi jo čakale vodnice. Tak prostor radiostezisti običajno izmerijo na priloženem barvnem krogu kot sivo polje. Znotraj takega področja so radiostezijske meritve nekoliko težje in zahtevajo od posameznika nekatera nova znanja, prijeme in višjo stopnjo občutljivosti. Če v mislih prestopimo ta prag, se na drugi strani odpre nov svet, z drugačnimi zakonitostmi, kot jih poznamo tostran sivega polja in ta področja so priložnost in prihodnost geomantičnih raziskav.

Logično vprašanje, ki se nam zastavi je: Zakaj so ljudje ta prehod potrebovali in gradili naprave kot so počivala? Če povzamemo teorije o posmrtni reinkarnaciji človeške duše, ki jo poznajo naravoverna ljudstva širom sveta in jo, sicer v nekoliko drugačnem tolmačenju, povzema tudi katoliška vera, se po smrti človeka duša preseli iz fizičnega telesa in odide proti svetlobi (katoliška vera to imenuje z nebesi). Ta prehod naj bi se zgodil v nekaj dneh po smrti. In seveda če duši umrlega ob pomoči naravnih sil, moči človeških misli in moči, ki izhaja iz tročana ta prehod olajšamo je možnosti, da bi se duša zataknila nekje med tem svetom in onstranstvom toliko manjša. Takim dušam, ki jim prehod proti svetlobi v onstranstvo ne uspe, so namreč lahko velika težava za zdravje ljudi in prostorov na tem svetu. Sam se pri svojem delu zelo pogosto srečujem s problematiko ostankov duš v določenem prostoru ali kar je še huje v avri človeka. Te v avro pripete tuje duše (sicer nehote) zelo škodujejo osebi – gostitelju in jo pogosto privedejo do hudih telesnih ali duševnih bolezni.

Drugo vprašanje, ki se mi je kar samo ponudilo je, kako so poskrbeli za duše v krajih, kjer so imeli svoje pokopališče in torej prenosa v drugi kraj in uporabe počival niso potrebovali. Odgovor na to se mi je ponudil kar v domačem kraju. Če pogledamo vhod na sedanje sežansko pokopališče, ki je bilo izgrajeno leta 1793, nam je jasno, da gre za uporabo iste tehnologije z enakim namenom. Imamo vrata z dvema lipama (na žalost tudi v Sežani ene izmed lip ni več), imamo kačjo črto, ki poteka skozi vrata in napaja prostor z biopoljem in imamo celo kamne, ki so jih uporabljali v postopku pred vrati pokopališča. Iz letnic bi se lahko sklepalo, da so kamni še starejši in so bili v uporabi tudi na starejšem pokopališču, ki je bilo v Sežani okoli cerkve. Tudi iz branja izročila širom Slovenije je jasno, da so se pogrebni sprevodi vedno ustavljali pred pokopališkimi vrati in opravili zapovedani postopek in tako olajšali prehod duše. Podobne postavitve najdemo praktično pri vseh vhodih na starejša pokopališča. Pri nekaterih vhodnih vratih ne najdemo dreves in opravljajo vlogo vrtenja smeri biopolja kar vrata sama. V takih primerih so vrata opremljena s številnimi čari, ki krepijo smer vrtenja biopolja in tako skrbijo za dovolj moči v tročanu, ki se vzpostavi v trenutku, ko je krsta s pokojnikom pred vrati.

Sežansko pokopališče

Sežansko pokopališče

Pri odpiranju vrat v onstranstvo so naši predniki uporabljali številne rastline, ki so prehode še bolj na stežaj odprle in se jih že stoletja uporablja pri iskanju stika z duhovnimi ravnmi obstoja. Del tega se je ohranilo v pogrebnem obredju in navadah še do dandanes. Najbolj poznana rastlina, ki se jo pri tem uporablja, je pušpan in sicer vedno v povezavi z vodo. Ko smo s člani in sodelavci Megalitske Slovenije v praksi preiskušali pušpanov učinek v navezi z vodo, smo bili vedno presenečeni, kako učinkovita je že mala vejica te rastline, ki so jo tradicionalno uporabljali tudi naravoverni ljudje širom Slovenije. Dovolj je že, da imamo v prostoru biopolje z dovolj moči in vejica pušpana v vodi sama poskrbi, da se vrata v globje zaznave (duhovni svet) odpro. Torej še danes, ko gremo pokojnika pokropit (poškropit z vodo, v kateri je vejica pušpana), s tem pomagamo njegovi duši pri prehajanju proti svetlobi in v naslednja življenja.

Zelo podobno deluje tudi praprot, ki je še ena izmed starodavnih obrednih rastlin. Tudi pri praproti se učinek zelo poveča, če jo položimo v vodo. Podobno se odzovejo še nekatere druge rastline, ki jih lahko imenujemo kar naravni posredniki s svetom ostalih dimenzij – onstranstvom.
pocivala6

Moje osebne raziskave, kot raziskave naše skupine pa se tu ne ustavijo. Nadalnje raziskave gredo v smer, kjer se ločujeta pojmovanje posmrtnega življenja v katoliški kulturi od tistega v predkrščanskih (naravovernih) kulturah. Namreč postopek uporabe počival in ostalih tonamenskih naprav in postopkov pri prehajanju duš v onstranstvu je domač predvsem v krščanski kulturi, naše naravoverne kulture tovrstnega postopka niso poznale. Zasledimo celo nasprotne primere in sicer, da so duše nekaterih prednikov namenoma shranjevali zelo globoko v neke vrste medprostor in jim tako onemogočili dokončni prehod v onstranstvo. To so storili na posebej za to namenjenih kultnih mestih in z njimi ob skrbno zbranih priložnostnih vzpostavljali stik, se posvetovali, krepili moč intuicije in dejanj ter preko tega kanala reševali, drugače težko rešljive, situacije v skupnosti. Seveda so to počeli le izbrani in posebej izučeni posamezniki (vidoni, dehnarji, …), ki so lahko dosegli potrebno duhovno globino za tovrstne stike z dušami prednikov. Kar pa je še bolj pomembno, zelo dobro so obvladovali varno vrnitev v tostranstvo brez pripetih tujih duš. Pri svojih raziskavah in skupnim delom Megalitske Slovenije smo naleteli na kar nekaj prostorov s prisotnimi dušami, kjer se nam je občasno zgodil tudi kak neljubi dogodek. Zelo pogosto na take prostore namiguje že ledinsko ime ali skoraj neverjetne zgodbe iz ljudskega izročila. Omenil bom ledinsko ime Mrtve doline (lokalno Mrtvo dolina) pri Golcu in številne Pekle, na katere naletimo širom Slovenije, pa tudi nekatere tako imenovane megalitske kroge. Naj ostane to zgodba za naslednje sestavke. Vsekakor velja na kultne prostore pristopiti z velikim spoštovanjem in opreznostjo. Res so to skoraj brez izjeme še danes energijsko močni prostori, a tu velja tudi pravilo, da če imamo veliko vrečo je v vreči poleg številnih dobrot skrita tudi kaka limona.

Pri pisanju sestavka sem uporabil izročila zbrana v knjigi Pavla Medveščka (Iz nevidne strani neba) ter knjigo dr. Katje Hrobat Virloget (Ko baba dvigne krilo).

Jože Guardjančič, september – kimavec 2016