Raziskovalci in ustanovitelji spletnice Megalitska Slovenija se v glavnem ukvarjamo s tisočletja starimi megalitskimi objekti na širšem Slovenskem. Z odkrivanjem številnih neopisanih in-ali slabo raziskanih ostalin pa smo ugotovili, da so ljudje še nedolgo tega v naših krajih obvladali precej znanja, ki izhaja iz megalitskih časov.

Pogosto ni treba raziskovati znanja iz časa pred našim štetjem, ampak le preverjati znanje in navade ljudi, ki so še nedavno tega živeli v naših krajih. Nekaj tega znanja se je sčasoma izgubilo, a se je vedenje o njem ohranilo v ljudskem izročilu in celo v pregovorih, ki jih še danes uporabljamo. Na žalost večina, z nekaterimi raziskovalci vred, vidi v takem znanju le praznoverje in obrede, ki jih je povozil čas. A taka miselnost je le posledica pozabljenega vedenja o energijah v naravi, s katero so bili naši predniki tesno povezani.

Naj osvetlim naslovni rek, saj bi nam vanj vtkano znanje, sicer nekoliko prirejeno sodobnemu času, lahko še zelo koristilo, le uporabljati bi ga bilo treba ob pravem času in na pravem kraju. Govorim o zvonenju zvonov pred bližajočo se nevihto, ki naj bi, če se lahko verjame reku, preprečevalo točo oziroma blažilo njeno moč. Gre res za praznoverje in nesmiselen obred ali je rek poučen in uporaben?

Nevihtno nebo nad cerkvijo sv. Marije nad Gočami.

Nevihtno nebo nad cerkvijo sv. Marije nad Gočami.

Naj kar takoj pojasnim. S pomočjo uglašenih zvonov, ki se nahajajo na ključnih mestih, se do neke mere lahko vpliva na vremenske razmere. V nadaljevanju pojasnjujem delovanje starodavne zaščite pred točo – zvonenja z zvonovi pred nevihto.

Človek je že od nekdaj hotel vplivati na vreme. O tem obstajajo v starodavnih kulturah neposredni ali vsaj posredni dokazi. Z vplivanjem na vreme so si hoteli prednamci zagotoviti boljše razmere za življenje, večji pridelek, bolj zdravo živino, včasih pa tudi prednost v vojskovanju.

Z bitjem plati zvonov pred prihajajočo nevihto se je vplivalo na vreme z zvokom, ki ni nič drugega kot mehansko povzročeno valovanje zraka. Poleg slišnih in neslišnih tonov zvon oddaja tudi energijo območja, od koder se zvon oglaša, in svojo lastno. Bioenergijskih frekvenc sicer uradno še ne znamo meriti, vendar to ne pomeni, da dotično valovanje ne obstaja in ne vpliva na naše telo ter vremenske razmere širšega območja, kjer zvon stoji.

Glasbila za vplivanje na vreme

V času pred krščanstvom so naši predniki, poleg zvonov v obliki zvončice, poznali tudi drugačna glasbila, s katerimi so poskušali vplivati na vreme razne gonge, piščali najrazličnejših oblik  in tudi tolkala, uglašena za tak namen. Pomagali so si tudi s plesom s smerjo, hitrostjo in z načinom vrtenja plesalcev ter sodelujočih in z drugimi dejanji. V takih obredih se je vedno izkoriščala energija lokacije (geomantične točke), ki so jo udeleženci krepili s pripomočki in svojimi mislimi ter jo usmerjali v želeni potek vremenskih dogodkov.

Zvonovi za preprečevanje toče

Tu bom obravnaval le cerkvene zvonove, upoštevaje naslovni rek, da je po toči zvoniti prepozno; torej pravočasno zvonenje preprečuje točo ali jo vsaj omili. 

Oblika cerkvenih zvonov je povzeta iz narave in jo je človek že pred tisočletji prepoznal in uporabljal z namenom vpliva na biopolje.

Brkata zvončnica

Brkata zvončnica

Kamniti teži iz Borobudurja (Java) v obliki zvončice.

Kamnite naprave (teži) iz Borobudurja (Java) v obliki zvončice.

Zaradi svoje oblike namreč zvon zbira in krepi že prisotno zemeljsko (navzgornjo) energijo. Dober zvon v času bitja njegove plati učinkuje tudi do 20 km daleč (premer učinkovanja 40 km), torej zmore tako daleč vplivati tudi na vremenske razmere in počutje ljudi.

Vendar današnji zvonovi povečini ne delujejo več, kot bi se od takega inštrumenta pričakovalo. Večina sodobnih zvonov je namreč vlita v elektropečeh, ki s svojim elektromagnetnim sevanjem vnašajo v zlitino elektrosmog. Tak zvon je, kljub svoji starodavni in preverjeni obliki, energijsko oporečen; že kot tak zvon seva nezdravo energijo v bližnjo okolico, ob zvonenju pa nezdrave frekvence širi daleč naokrog. Podobno velja tudi za večino sodobnih glasbil; med njimi se nekatera uporabljajo celo za zdravljenje z zvokom (!), vsaj tako se trdi. Na srečo je znan postopek, kako se tudi v elektropeči lahko naredi odlitek brez neželenega elektrosmoga oziroma kako se energijsko sporen odlitek izboljša.

V preteklosti naši predniki niso poznali težav z elektrosmogom, zato pa so se srečevali z drugačno težavo (prisotna je še danes), ki so jo poznavalci naravnih energij znali rešiti. Kot že rečeno, zaradi svoje oblike zvon krepi zemeljsko (navzgornjo) energijo, vendar le, kadar je postavljen na mesto, kjer  tovrstna energija prevladuje naravno, saj niso vse lokacije zvonikov zemeljskega značaja. Kaj storiti v takem primeru? Predkrščanske kulture so poznale tudi glasbila, ki se s svojo obliko in zvokom uglašujejo z energijami nezemeljskega (ognjenega, vodnega) značaja. Katoliška cerkev se je pri glasbilih omejevala le na obliko zvončnice, zato so stari zvonarski mojstri težavo reševali tako, da so v kalup za ulivanje zvona vtisnili ustrezen čar (simbol), ki je postal del zvona in ga s tem uglasili z energijo izbranega območja; tako je zvon s svojim zvonenjem jačal prevladujoči energijski značaj območja. Skoraj na vseh starih zvonovih so posvetilni napisi, torej so bili izdelani in zvočno-energijsko uglašeni prav za izbrano območje.

Velja omeniti še eno pomembno pravilo. Za večjo učinkovitost zvonenja se je na izbrano lokacijo praviloma postavljalo dvoje zvonov, ki sta bila medseboj uglašena, zato sta med zvonenjem skupaj tvorila še tretji energijsko-zvočni pol takoimenovani zvočni tročan. Vendar tudi tu velja pomniti, da zvonova ne smeta biti enake velikosti. Kjer se ni moglo zagotoviti razkošja več zvonov v zvoniku, je bilo potrebno istočasno biti plat zvonov na različnih, po možnosti tudi energijsko povezanih lokacijah. Tako zvonenje vnaša v pokrajino blagodejne sintropične vibracije slišne in tudi neslišne. Za slednje velja, da sežejo precej dlje kot slišne, saj človeško uho ne more zaznati celotnega zvočnega spektra. S krajino uglašeni zvonovi, ki so narejeni v ugodnem energijskem polju, zvonijo prijetno, zato jih največkrat niti “ne slišimo” in njihovo zvonenje ni nadležno. Takšno zvonenje je do neke mere tudi zdravilno. Takšne zvonove je izdelovala po vsej takratni Evropi znana ljubljanjska livarna Samassa; na spodnji fotografiji je ena izmed njenih mostrovin. Takšnega glasbenega inštrumenta danes zlepa ni več najti.

SAMSUNG CSC

Vreme in energijske značilnosti oblakov

Jasno vreme se radiestezijsko odraža v zelo ugodnem biopolju. To občuti vsak, saj se ob lepem vremenu vsi počutimo bolje, zato se veselimo vsake zvedritve. Nasprotno pa  je energijsko polje dežnih oblakov radiestezijska meritev pokaže, da na nebu prevladujejo človeku neugodne energije (najbolj neugodni so črni nevihtni oblaki). Neugodno biopolje je v radiestezijskem žargonu nered (entropija) energijsko je tako polje dolgoročno škodljivo za živa bitja.
Že vrsto let se v sklopu vremenske napovedi napoveduje tudi biovreme (vpliv vremena na počutje), ki potrjuje te ugotovitve, saj ob bližajoči se vremenski motnji opozarja na povečano verjetnost slabega počutja pri vremensko občutljivih ljudeh.

Predniki so vplivali na vreme

Ker so naši naravoverni predniki razumeli energijski značaj vremenskih pojavov, so poskušali vplivati nanje, saj so bili od njih življenjsko odvisni. Kadar so se nad krajino začeli zbirati nevihtni oblaki (ki so obetali viharne vetrove, strele ali celo točo), so si pomagali z bitjem zvonov, ki so v prednevihtno nebo oddajali blagodejno energijsko valovanje; tako so blažili kopičenje energijskega nereda, ki je značilno za nebo, polno nevihtnih oblakov, in zmanjševali verjetnost skrajnih vremenskih pojavov. V nevihtno bolj ogroženi krajini se je skozi stoletja zvonilo z zvonovi pred nevihtami tako pogosto, da je to opravilo celo prešlo v ljudski rek, ki pravi, da zvoniti po toči ne pomaga. Iz pogovora s starejšimi ljudmi sem izvedel, da se je tovrstna navada ponekod ohranila še po drugi svetovni vojni. Vem tudi za primere, ko so posamezniki na energijsko izredno močni mikrolokaciji s ciljno usmeritvijo tam prisotne energije razprli deževne oblake (take primere je sicer zelo težko dokazati).

Najverjetneje prav zaradi namena vplivati na vreme obstajajo ponekod sistemi cerkva, ki stojijo v vogalih pentagrama in podobno. Tako postavljene cerkve, ki jih energijsko povezujejo kačje črte, lahko z usklajenim zvonenjem še bolj učinkovito vplivajo na vremenske (in tudi druge) razmere na širšem področju.

 

In še nasprotno vplivanje na vreme klicanje dežja

V ljudskem izročilu se pogosto zasledi tudi nasprotni pojav in sicer, da so ljudje ponekod ob nastopu suše izvajali obrede za dež postavljali cerkve in zvonili z namenom priklicati dež. Nekaj takih obredov in lokacij za vplivanje na vreme poznamo iz pripovedi naravovercev severozahodne Slovenije; opisani so v knjigah Pavla Medveščka in ostalih zbirateljev ljudskega izročila.

Znano je izročilo iz  Polic, kjer naj bi cerkev sv. Marije skrbela za dež, na nasprotnem bregu Idrijce pa stoji cerkev sv. Ivana, ki naj bi jo Šebreljci ponovno postavili, ker so bile letine v letih, ko cerkve ni bilo, slabše (upoštevaje zakraselost pokrajine najverjetneje zaradi premalo dežja).

Radiestezijsko preverjena lokacija, primerna za klicanje dežja, je tudi vrh Matajurja. Vse naštete lokacije so tudi predkrščansko pomembna mesta, kar ne preseneča, saj so naši predniki najbolj častili in varovali prav mesta, kjer so lahko najbolj vplivali na dejavnost, ki jim je omogočala preživetje kmetijstvo.

Skupna značilnost vseh lokacij in postopkov za klicanje dežja je ravno nasprotna tisti, ki sem jo opisal v poglavju o zvonenju pred točo. Pri klicanju dežja se namreč s pomočjo zvoka ali kakega drugega postopka vnaša v krajino energijski nered spodbuja porajanje padavin iz obstoječih oblakov ali sproži njihovo nastajanje. Vse seveda z namenom, da bi se oblaki toliko zgostili, da bi pričelo deževati.

V kraju Police se nahaja čudovit primer takega posega v okolje. Cerkveni objekt namerno ni energijsko uglašen z lokacijo, kjer stoji. Na širšem območju cerkve namreč prevladuje vodna energija (izmenjujoča se navzdolnja in navzgornja energija), medtem ko cerkev stoji na energijski (kačji) črti, ki vodi iz Polic proti cerkvi sv. Ivana v Šebreljah na nasprotni strani Idrijce. Po kačjih črtah se vedno pretaka zemeljska energija, ki jo krepi vsaka zgradba na kačji črti. Opisana mešanica raznovrstnih energij ustvarja v širši okolici cerkve energijsko zmedo. Da bi bila mera polna, pa le nekaj metrov stran od cerkve, na geomantično zelo močni vodni točki, stoji zvonik z namerno razglašenima zvonovoma. Člani Megalitske Slovenije smo si podrobno ogledali zvonova, ju radiestezijsko preverili in ugotovili, da sta bila, sodeč po napisih, namensko izdelana prav za cerkev v Policah, torej za povzročanje nereda v ozračju, zato zvonenje s takim parom zvonov povečuje verjetnost padavin.

Zvonova s poliške cerkve

Zvonova s poliške cerkve

Na tovrstnih lokacijah (kjer prevladuje vodna energija) dodatno spodbuja dežne padavine tudi postopek (obredi), ki vključujejo gibanje v desno, recimo sprevod okoli zvonika ali cerkve. Desnosučno gibanje namreč spodbuja zemeljsko energijo, ki je nasprotna vodni energiji, zato vanjo vnaša dodaten nered.

Sistem v Policah še danes  deluje brezhibno in gotovo bi se lahko sčasoma tudi vremenoslovno dokazal. V tem primeru so naši naravoverski predniki namenoma poslabšali biopolje lokalno, da so lahko občasno vplivali na večjo verjetnost padavin in njihovo količino. Sicer gre v tem primeru za energijo, ki vpliva le na človeško telo (in ne na čustveno, mentalno in še globje plasti avre), zato taka kratkotrajna motnja ne moti zdravega človeka.

Tudi v cerkvi sv. Ivana na Šebreljah, na nasprotni strani reke Idrijce, se pod zvonikom nahaja manjša geomantična točka vodnega značaja (sicer na celotnem območju prevladuje ognjena energija), v njeno polje na pročelje zvonika pa je narisan čar zemeljske energije (glej spodnjo fotko), ki namerno vnaša energijski nered v stojišče zvona.

Čar s zvonika cerkve sv. Ivana v Šebreljah.

Čar z zvonika cerkve sv. Ivana v Šebreljah.

To priča o velikem znanju postavljavca cerkve, ki je na sicer odličnem energijskem mestu namenoma ustvaril nekajmetrsko, delno škodljivo mikrolokacijo, ki ob zvonenju vnaša v krajino vibracije, ki spodbujajo kopičenje deževnih oblakov. Ni zanemarljiva tudi ugotovitev, žal že pokojnega Ivana Mohoriča, da obe cerkvi šebreljska in poliška sodita v sistem cerkljanskega pentagrama, zato delujeta povezano, na daljavo.

Cerkev sv. Ivana v Šebreljah kot je videti iz Polic.

Cerkev sv. Ivana v Šebreljah kot je videti iz Polic.

Sklepne misli

Opisane zakonitosti veljajo za vse znane lokacije, kjer so posoški naravoverci klicali dež. Vedno gre za geomantične lokacije vodnega značaja, kjer se najlažje energijsko vpliva na širšo krajino. Običajno so postopki za klicanje dežja temeljili na zvoku, ki se je izvabljal iz različnih, običajno improviziranih glasbil, ki so v prostor oddajali bolj kot ne trušč. Za vso naravoversko klicanje dežja je značilno še nekaj vsi taki obredi se izvajajo zgodaj zjutraj, največkrat pred zoro.  

Vse našteto iz ljudskega izročila in tu opisani postopki so tudi znanstveno dokazljivi ob pravilni postavitvi energijskega sistema in pravočasnem izvajanju. Ugotovitve bi dale znanje, ki omogoča postavljanje sodobnega in današnjemu času prirejenega sistema, ki bi lahko (vsaj posredno) koristil v obče dobro. Vendar se sprašujem, ali smo danes dovolj razumni, da bi tovrstno znanje naših prednikov dojeli kot dodano vrednost sodobnim tehnologijam, ali ostajamo trdno prepričani, da so bili predniki duhovno in tehnično nerazviti ter so izvajali razne obrede zgolj zaradi obredov samih?

V duhu sodobne težnje vračanja k naravi bi bilo bolje učiti se od prednikov in neškodljivo vplivati na naravo, saj edino slednje obeta, da bo človeštvo preživelo.

Jože Guardjančič, ob lektorski pomoči Mitja Fajdiga