Člani Megalitske Slovenije smo s proučevanjem ljudskega izročila ter številnimi poskusi ugotovili energijske zakonitosti tročana in njegovo uporabnost, saj se je uporabljal za dosti več kot le obrede. Poskusi so bili teoretični in tudi praktični, a smo se do sedaj vedno omejevali na tročanske postavitve znotraj nekaj metrov velikega območja, ki so učinkovali na širšo okolico.

Za preveritev veličastnega znanja naših prednikov o tročanu in njihove skrbi za svoje življenjsko okolje pa smo morali tročan preveriti tudi na velikih razdaljah v naravi ter poskusiti doseči isto kot naši naravoverni predniki – energijsko izboljšati svoje življenjsko okolje.

Izbrali smo vas, kjer bi postavitev močnega tročana lahko izboljšala energijsko stanje življenjskega okolja celotne vasi in se odločili pri poskusu uporabiti samo naravne materiale, ki so bili na voljo tudi prednikom.

Poskus smo izvedli v vasici Potoče, ki se nahaja v bližini Senožeč na Primorskem. Gre za vasico s približno dvajseterico hiš, ki je zelo obremenjena z elektrosmogom. V neposredni bližini, le 60 m od najbližje stanovanjske hiše, poteka 400-kilovoltni daljnovod, ob katerem le nekaj deset metrov južneje poteka še drugi, malo šibkejši (glej spodnjo sliko Potoč iz zraka). Zaradi daljnovodov je biopolje v vasi zelo slabo (škodljivo), kar lahko preveri vsak radiestezijski začetnik.

Za izničenje elektromagnetnega sevanja in ostalih slabih okoljskih vplivov ter izboljšanje življenjskih razmer na izbrani lokaciji je potrebno v naravi najprej poiskati energijske točke, ki so za kraj ključne. Take točke je treba energijsko toliko ojačati, da zmorejo s svojim sinergijskim delovanjem v tročanu (za več glej sestavek Tročani – znanje preteklosti za prihodnost) izničevati v okolju prisotne motnje, v našem primeru elektrosmog. V teoriji izgleda preprosto, kaj pa v praksi?

Začel sem tako, da sem kar preko zemljevida raziskal okolico vasi Potoče. Z detekcijo prek zemljevida se pridobijo osnovne značilnosti lokacije, njen energijski značaj in do kje seže energijsko delovanje posameznih geomantičnih mest; obenem poiščem kačje (energijske) črte, ki povezujejo izbrane geomantične točke. Dobil sem mesta, ki jih na spodnji fotografiji Potoč iz zraka označujejo konice izrisanega trikotnika.

potoče

Ključne točke, preko katerih smo se odločili izboljšati biopolje vasi Potoče, so grič Stražica, točka ob potoku severno od vasi in s kamni posejano področje južno od vasi. Na žalost skupno učinkovanje izbrane trojice, sicer kakovostnih geomantičnih točk, ne more odpraviti elektrosmoga, ki ga porajata visokonapetostna daljnovoda.

V soboto, 11. 6. 2016, smo, kljub slabemu vremenu, radiestezista Megalitske Slovenije s sodelavci obiskali Potoče in v naravi poskusili ojačati predhodno izbrana energijska mesta, ki jih označujejo konice trikotnika, in okrepiti energijski tročan, ki bi izničil v vasi prisoten elektrosmog.

Najprej sva s Francem Šturmom izmerila jakost škodljivega sevanja v vasi, zlasti v neposredni bližini daljnovodov. Radiestezijske meritve so, po pričakovanjih, dale vrednosti, ki so na podobnih krajih običajne – zelo škodljive. Pod daljnovodoma je zaradi vlažnega vremena tudi zelo neprijetno prasketala elektrika, zato se tam ni dobro zadrževati dalj časa, kaj šele živeti.

Potem smo obiskali prvo predhodno določeno točko – grič Stražica na jugovzhodu vasi. Na njegovem vrhu je močno geomantično mesto zemeljskega značaja (seva navzgornjo energijo). Po pregledu terena smo tik pod vrhom našli skalo z dovolj visoko izvorno energijo, ki bi s primerno energijsko ojačitvijo lahko dobrodejno vplivala na širšo okolico. Vendar skala nima dovolj naravno širokega frekvenčnega razpona – je ožji od frekvenčnega razpona elektrosmoga, ki ga porajata daljnovoda. Zato smo razširili frekvenčni razpon skale in sicer smo v njene razpoke namestili nekaj kamnov in nanjo položili še na papirju narisan čar, ki jača zemeljsko energijo.

Če bi se odločili trajno vzpostaviti tak tročan, bi se tovrstni čar enostavno vklesal v skalo ali pa bi se semkaj prinesel energijsko primeren (žar) kamen. Po energijskem ojačanju skale na Stražici smo preverili stanje pod daljnovodoma; pod njima se je takoj zaznavalo izboljšanje – elektrosmogno sevanje se je zmanjšalo na četrtino prvotno izmerjenih vrednosti (!).

Nato smo obiskali drugo predhodno ugotovljeno točko tročana, ki se nahaja na severu Potoč in energijsko uravnava celotni tročan (po naravoversko točka seva vodni značaj). Nahaja se v bližini struge potoka Potočnik, ki je večji del leta suha. Na lokacijo smo postavili predhodno posebej pripravljen kamen – naravoverci so mu rekli kačja glava – ki ga je doma pripravil Franc Šturm.

Kamen kačja glava se tako imenuje zaradi ene ali več lukenj, ki jih kamen mora imeti (glej spodnjo fotko), zato izgleda kot kačja glava. S posebnim postopkom, ki se je v Posočju imenoval ozben, se lahko takemu kamnu močno poveča učinkovitost (o tem postopku bo objavljen poseben sestavek; za osnovno glej knjigo Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba). Ker je bila naša kačja glava razmeroma majhna, smo njeno učinkovitost dodatno povečali tako, da smo kamen dali v vodo. To se je v številnih poskusih pokazalo kot odlična rešitev, ki tudi izhaja iz ljudskega izročila.

Po ojačitvi drugega vogala tročana se vrnemo na izhodišče in preverimo moč onesnaženosti z elektrosmogom. Na naše presenečenje in veselje je tročan deloval odlično in tudi na najbolj kritičnih mestih smo radiestezijsko zaznavali le minimalno, dolgoročno praktično neškodljivo elektromagnetno sevanje.

Zaradi vse močnejšega dežja smo se zadovoljili z že doseženim in nismo obiskali še tretji, ognjeni krak tročana (ki seva navzdoljno oziroma nebesno energijo) na južni strani Potoč. Tam smo prvotno predvidevali postavitev manjše kope kamenja. Kopa bi razširila energijsko polje in moč tam prisotne nebesne energije. Če poseg ne bi dal želenega rezultata, bi si pomagali z rezervnim scenarijem in sicer bi zakurili manjši ogenj, kakor so naravoverni predniki občasno počeli s kresovi.

Vsi prisotni smo se strinjali, da bi s tem odpravili še preostalo elektrosmogno sevanje daljnovodov in vzpostavili biopolje, ki bi celo blagodejno vplivalo prebivalce vasi Potoče.

Pred odhodom smo naš poskusni tročan podrli in se, čeprav premočeni, z velikim zadovoljstvom poslovili in razšli. S pomočjo preprostih, v naravi prisotnih materialov in s postopki, ki so jih naši predniki dobro poznali, smo uspeli za trenutek vzpostaviti prvotno naravno ravnovesje – izničili smo elektromagnetno sevanje, ki onesnažuje Potoče.

Naš poskus je pokazal, da je šlo pri tročanih, ki so jih poznali naravoverci, za tehnološki sistem vzpostavljanja bioenergijskega ravnotežja v celotni pokrajini.

Tako so naravoverci že preventivno skrbeli za fizično in čustveno zdravje vsega prebivalstva, kadar ga je ogrožalo škodljivo sevanje iz okolice in vplivi, ki se sčasoma naberejo v domovih zaradi človekovega umskega in čustvenega onesnaževanja.

Naravoverci so s tročani prepredli celotno krajino, kjer so živeli, in tudi vpeljali postopke za njihovo vzdrževanje. Tak primer je postopek tridan, ki so ga opravljali v vasi Golac v Čičariji in je zabeležen v ljudskem izročilu. Gre za obisk ključnih točk tročana na poletni solsticij in vzdrževanje zaščite svojih domov, živine in polj, ki je ščitila vse domače.

Pripadniki večinske religije so posamezna mesta v tročanih fizično rušili ali celo minirali večje skale, misleč, da rušijo objekte poganskega čaščenja, v resnici pa so postopno uničevali mrežo tročanov, ki so ohranjali energijsko ravnotežje krajine, in nevede s tem slabšali tudi kakovost lastnega bivalnega okolja.

S tem vzorčnim primerom smo vzpostavili most med preteklostjo in prihodnostjo; na enak način bi lahko z razumevanjem navad in običajev prednikov tudi danes poskrbeli za boljše bivalne pogoje v marsikaterem slovenskem kraju. Torej še kako velja rek, da se z ramen prednikov vidi dlje.

* * *

Pri vzorčni postavitvi tročana so sodelovali Tjaša Makarovič, Marinka Prezelj, Alek Asani Podgornik, Franc Šturm ter pisec tega sestavka. Vsi smo bili pod budnim očesom dr. Katje Hrobat Virloget, ki je v svojih delih proučevala tridan v vasi Golac.

Jože Guardjančič, ob lektorski pomoči Mitja Fajdiga